Predsedstvo Slovenije in Milan Kučan štiri dni v zvezi s tem nista reagirala. In mislim, da je čas, da bo prišel čas, ko bo moral tudi Milan Kučan pojasniti, zakaj je štiri dni molčal.

Igor Bavčar, nekdanji republiški sekretar za notranje zadeve in kasnejši uspešni gospodarstvenik

* * *

Eden od ljudi, ki so aktivno sodelovali v tej razpravi ob tem zborniku, je dejal, da bo prišel čas, ko bom moral dati odgovor na ta vprašanja. Jaz to pač nekako razumem, ker je prišel čas, da je treba dati odgovor na vprašanje, kje je denar od ilegalne trgovine z orožjem, je treba pač pozornost premestiti nekam drugam.

Milan Kučan, nekdanji predsednik republike in kasnejši upokojenec

* * *

Čeprav bomo 5. junija glasovali o treh referendumih, pa je za Pahorja pomemben le eden, in to je pokojninska reforma. Zakon o arhivih je za SD, tako pravi Pahor, drugorazredno vprašanje. "Glejte, če morajo ljudje povedati, da se ne strinjajo s to vlado, naj izkoristijo arhive," je dejal.

Predsednik vlade, ki je predlagala zakon o arhivih, dvomi o svoji opravilni sposobnosti. (24ur.com, 7. maja 2011)

* * *

Ko te dni gledamo slike s srbskih mitingov v oporo Ratku Mladiću, se zgroženo sprašujemo, v kakšnem mentalnem stanju se nahaja ta nacija. Ne samo zato, ker kot ljudskega junaka časti klavca, ki je poleg Miloševića in Karadžića najbolj zaslužen za to, da so Srbi v devetdesetih letih prejšnjega stoletja od Nemcev prevzeli primat apriori slabe nacije. Srb je zaradi takih junakov v sodobnem evropskem stereotipu postal to, kar je desetletja po drugi svetovni vojni bil Nemec. "Švab". Še huje se mi zdi, da Srbi še vedno iščejo izdajalce. Vedno znova. Vse od kosovske bitke, kjer naj bi Vuk Branković, zet carja Lazarja, uprizoril izdajstvo. Danes se ve, da je to prazen mit brez resne reference na zgodovinsko resnico. A to ni pomembno. Ikona izdajalca se prenaša skozi stoletja. Tudi v sodobnem političnem besednjaku je prisotna. A ne le pri Srbih. Ko je v petdesetih prišlo do konflikta med Titom in Djilasom, je slednjemu črnogorski rojak Svetozar Vukmanović Tempo skočil v hrbet. Nato se je razburil tretji na seji prisotni Črnogorec Dedijer in Tempa ozmerjal, da je "isti Markiša". "Kdo?" je zvedavo vprašal nevedni Tito. Je član CK? Ah ne, so ga podučili, črnogorski tovariši skozi optiko klanov zgolj razčiščujejo razmerje med Njegošem, Markišo Plamencem in turškimi zavojevalci. Zelo stara stvar. A še vedno aktualna.

Ja, včasih se mi je zdelo, da smo v tem Slovenci drugačni. Da nismo obsedeni mitomani. Da ne iščemo nenehno in povsod generičnega izdajalca. Pa smo res drugačni? Kar nekaj dogodkov v zadnjem obdobju je močno omajalo to samozazrto podobo. Denimo, zmerjanje tistih, ki so zagovarjali arbitražni sporazum, kot kolaborante, kot izdajalce. Arbitražni sporazum da je "akt kolaboracije z okupatorjem", "zadnji akt v popuščanju Hrvaški, ki si je vseskozi prisvajala slovensko ozemlje". Še več. ""Mi imamo vojno stanje brez vojne napovedi," smo slišali. Pa ne iz ust plebsa, ampak iz ust uglednih akademikov.

No, zdaj smo se začeli, tako kot Srbi, tudi mi ukvarjati z lastnimi miti in ikonami junakov in izdajalcev. Že prav. Če se lahko Srbi, se lahko tudi mi. Toda med kosovsko bitko in "vojno za Slovenijo" je vendarle 600 let razlike.

Neverjetno je, kako lahko celo najnovejšo zgodovino preoblikujemo skozi mitske ikone. Nobenih popolnoma izmišljenih dokumentov ni treba sproducirati. Malo prikrojiš in malo prekrojiš avtentične dokumente, pa imaš poljubno zgodbo. Tako je denimo nastala velika Janševa diskreditacija predsednika Türka. Falzifikat kot kolaž iz avtentičnih drobcev.

Pravkar so malikovalci mitske podobe države izdali knjigo (zbornik "dokumentov") z zvenečim naslovom Veleizdaja Slovenije in podnaslovom Razorožitev Teritorialne obrambe RS maja 1990. Sami lahko uganete, kdo je napisal predgovor, ki kopico dokumentov pravilno umesti. Pač tipična slovenska politična folklora. Nejasno je le, kaj natančno si od velikega razčiščevanja obetajo. Že "dokumentarni" napad na Türka se je popolnoma izjalovil. Tendenciozno prikazovanje dogodkov, ki se jih še spominja večina državljanov, pa se bo gotovo še bolj. Ni vredno besed. Vojna za Slovenijo je bila operetna. A to je največji možni kompliment. Kar pa vojak Janša težko dojame. Za razliko od krvavih riht po balkanskih bojiščih je bil Cankarjev dom slovensko Kosovo polje. Slovenija ključnih zmag ni dosegala s pomočjo topov in vojaških formacij, ampak s pomočjo medijev in s spretno diplomacijo. Janša in Bavčar sta v tistih dneh nosila uniforme bolj iz infantilnega veselja kot iz potrebe. Tudi zato v Haagu nihče iz Slovenije ne dela družbe srbskim, hrvaškim in bošnjaškim junakom. Kaj bi želeli lepšega?

Skratka, ni vredno pretirane pozornosti. Tisto, kar je bolj zanimivo, je ponovno snidenje starih tovarišev. Namreč, v sedemdesetih in osemdesetih je dala študentski publicistiki (Tribuna, Časopis za kritiko znanosti) poseben pečat ortomarksistična linija, ki se je pod vsak tekst podpisovala z, za tisti čas, retro parolami: "Naj živi proletarska revolucija!", "Naj živi delavsko samoupravljanje!" in podobno. In proizvedla je averzijo predvsem pri tistih, ki jim je bila namenjena. Pri študentih. Tudi tistih, ki so se prepoznavali kot levoliberalne. Ki pa jim retrokolektivizem ni šel v uho. No, na koncu so se iztrošili tudi sami. V času procesa proti četverici in prehoda so odigrali pomembno vlogo. In na koncu pristali na drugem koncu. V Demosu. V redu. Vsak se lahko spremeni. A nekateri se spreminjajo vedno znova. Zato so že po dveh letih razbili Demos in se razkropili po levoliberalnih strankah. Janša, prej nekakšen narodni demokrat, je kar naenkrat postal socialdemokrat. "Kako socialdemokrat?" se je čudil avstrijski novinar. Pa sem mu povedal, da tako, kot je njihov Haider liberalec. In je razumel. Bavčar, Omerza in še nekateri začasni demokrati so se vrnili v LDS. Vrnili? Pač vrnili v tem smislu, da so vstopili v stranko, ki je bila naslednica ZSMS, kjer so začeli svoje funkcionarske kariere. Nastala je močna polarizacija z Janezom Janšo. Udrihali so drug čez drugega in moram priznati, da je delovalo kar pristno. Še Rupel ni štedil besed na račun Janše. Janša na račun Rupla še manj. In nova politična paradigma je vsaj na videz delovala. Prevzemali so ministrske in druge funkcije, bili zavedni liberalci. Tik pred koncem liberalne romance je Bavčar ugotovil, da je njegova perspektiva v velikih gospodarskih sistemih, da je rojen menedžer. In za vodenje je imel najboljšo možno referenco. Pripadnost vladajoči stranki.

In danes? Danes je tovarišija spet na kupu. Stare zamere in grde besede so pozabljene. Nerazjasnjeno je ostalo edino, ali so se ponovno srečali zaradi stiske ali pa so se že na začetku zavestno razkropili po strankarskem prizorišču zaradi, kot bi rekli ekonomisti, razpršenega tveganja. Ne vem. Premalo poznam. A tisti, ki so preučevali orožarske afere, trdijo, da je bila prisotnost Bavčarja v LDS najboljši garant Janši pred nadležnimi parlamentarnimi preiskovalci. Formula je bila enostavna: dokler je nedotakljiv Bavčar, je varen tudi Janša.