Da je v katoliški cerkvi prišlo do množične spolne zlorabe otrok, ni vzrok celibat ali nagnjenost duhovnikov k istospolnosti, trdi raziskava, ki jo je naročila ameriška katoliška cerkev. Posledica abotnega pojava, ki pretresa katoliško cerkev na vseh petih celinah tega planeta, ni nič drugega kot slaba duhovna pripravljenost in pomanjkljiv nadzor nad duhovniki, ki so se Cerkvi pridružili z uporniško in razvratno miselnostjo generacije Woodstocka.

Cerkev usmerja prst na generacijo Woodstock (Dnevnik, 19. maja 2011)

***

Vodja podmladka SD je bil kritičen do vseh, tudi donedavnih koalicijskih partnerjev. Tako je za LDS ocenil, da so njihovi politični cilji vedno manj kompatibilni s cilji SD, DeSUS pa je vseskozi zastopal stališča, ki "rušijo socialno kohezivnost".Najbolj oster pa je bil do Zares, ki je po njegovih besedah postal "stranka lobijev in nekaterih lastniških in kadrovskih povezav", njen edini namen pa je ta, da "služi za pridobivanje neupravičenih privilegijev samo posameznih elit".

Podmladek SD usmerja prst proti koalicijskim partnerjem (Dnevnik, 22. maja 2011)

***


Ne, samomor ni rešitev. Ne pri reševanju osebnih in zasebnih stisk ne v javnem življenju, denimo politiki. A če že, naj bo narejen s stilom. Vse prepogosto vidimo, kako se akterji javno uprizorjenih samoukinitev lotijo posla površno, brez občutka za mero in obliko. Denimo RKC, ki zadnja leta očitno bolj zaupa marketingu kot Bogu. In ta se seveda obrača proti njej. Odkar so mediji epidemično začeli objavljati zgodbe o pedofiliji in sploh spornih perverzijah RKC, ki v odnosu do svojih vernikov hkrati igra vlogo moralne policije, se iz dejanja v dejanje, iz poskusa v poskus rešitve ugleda bolj zapleta. Vtis, da število spolnih zlorab v RKC epidemično narašča, je artefakt. V resnici se spreminja zgolj občutljivost javnosti za pojav (spolne) sprevrženosti precejšnjega števila duhovnikov RKC. Včasih je pač nekako šlo zraven, da "gospod radi ščipajo ali božajo fantičke". Nekoliko nerodno, a kaj hočemo. Župnika ne moreš izbirati. A hujša kot sama pedofilija v vrstah duhovnikov je reakcija vesoljne in domače Cerkve. Se spomnite, kako so pred časom v Vatikanu pojasnili, da duhovniki, ki sodelujejo pri spolnih zlorabah otrok, nikakor niso pedofili, ampak zgolj efebofili, ki jih privlačijo mladi moški, stari od 11 do 17 let. Še bolj sprevržena je bila opazka kardinala Rodeta, da je duhovniška pedofilija vendarle "statistično zanemarljiv pojav" in da če si je kakšen duhovnik "privoščil avanturo", tega ni mogoče posplošiti na vso Cerkev. In še več. Tiskovni predstavnik Slovenske škofovske konference je ob neki domači duhovniški pedofilski zlorabi branil institucijo RKC, češ, "vsak duhovnik je sam odgovoren za svoja dejanja. Vprašanje je, ali je to storil v službenem času ali zunaj službenega časa. Če vzamemo primer, da neki delavec podjetja spolno nadleguje v času, ko napeljuje elektriko, je vprašanje, ali bo direktor odgovoren za to ali ne; to je delikatno vprašanje, na katerega odgovarjajo pravniki." No, najbolj sprevržena pa je zadnja "znanstvena študija", ki jo je za kar 1,8 milijona dolarjev v ZDA naročila RKC. Za spolne zlorabe je po tej študiji kriv imperativ svobode generacije Woodstock. Duhovniki so razvpito generacijsko krilatico "Sex & Drugs & Rock & Roll" zgolj napačno razlagali kot "Sex & Boys & Rock & Roll".

Se zgodi. Še zlasti ko zaupaš marketinškim in piarovskim domislicam in vragolijam. Te je dodobra skusila tudi vladna referendumska kampanja za potrditev pokojninskega zakona. Saj ni bilo veliko možnosti, da gre zadeva skozi. A kratek, skrajno butast spot s plastificirano starleto je hipno zadal zadnji udarec vladni kampanji. Po tem spotu se bo motivacija še tistih zadnjih prepričanih zagovornikov zakona namreč znižala. Je pa zgodba poučna. Znova se je pokazalo in potrdilo, da so politične kampanje preveč resno in zahtevno podjetje, da bi ga prepuščali marketingarjem ter piarovcem in njihovim puhlim, vsebinsko izpraznjenim domislicam. Ne vem, kako je v Sloveniji do tega prišlo, a že vseskozi so kampanje reducirane na marketinške akcije in marketinška orodja. Dobre kampanje ne morejo načrtovati in definirati tržniki. James Carville, avtor in spiritus movens slovite Clintonove kampanje iz leta 1992, znane pod imenom The war Room, je najpoprej in predvsem izjemen politični analitik. Kar se je navsezadnje znova potrdilo ob njegovih izjemnih analizah v času Obamove kampanje. Prav zaradi teh njegovih analitičnih zmožnosti in presoj ni prišlo do rabe napačnih marketinških orodij in akcij. A naši "strokovnjaki" Carvillovo strateško krilatico "Speed kills" napačno razumejo, zato v enem mahu pokončajo - svoje. A se ne čudim, ker je avtor bizarne domislice tudi avtor "pogrebne" akcije pranja perila Katarine Kresal. Svetovalec ameriških volilnih kampanj Rob Egle preprosto definira razmerje med nagovorom in volilci: "Nikakor ne podcenjuj inteligentnosti volilcev, vendar ne precenjuj njihovega interesa za politične procese in vsebine. Nikoli ne prisluhnejo resnično." V primeru nesrečnega spota se je zgodilo oboje. Podcenjevali so volilce in precenjevali njihovo pozornost. Ampak, pazite, človek, ki bi moral priti z vrečko na glavi pred kamere, se ponosno pohvali: dosegli smo cilj. Opozorili smo na problem. Dosegli smo viralni šok. Kaj res? Potem bi moral biti Gregor Golobič s svojo stranko Zares, ki so ga en mesec in več nenehno vlačili po medijih, danes na vrhu, ne pa na dnu lestvic političnih preferenc.

Problem politične Slovenije je podoben problemu svetovne in slovenske RKC. Ni notranje refleksije, ni samokritičnosti. Tako kot RKC, namesto da bi se posipala s pepelom, probleme minimalizira, banalizira in celo kaže s prstom na druge, je zelo podoben problem tudi v političnih strankah. Včasih je veljalo, da vsaj podmladki političnih strank radikalizirajo poglede, ostrijo avtokritiko. Svojčas so se v Nemčiji socialdemokrati bolj kot nasprotnikov bali svojih Jusosov, podmladka, ki je nenehno opozarjal na pretirano kompromisnost, nedoslednost lastne stranke. Danes je kritika bolj ko ne zbledela. A pri nas je še huje. Nikoli ni zares zaživela. Strankarski podmladki niso moralni in vsebinski nadzor lastnih strank, ampak slepi in konformni apologeti. Kar se je navsezadnje pokazalo tudi ob izvolitvi novega oziroma starega predsednika podmladka SD. Fant se je v svojem nastopnem nagovoru ukvarjal s koalicijskimi partnerji, ne pa z nesposobnostjo, oportunizmom in programsko nenačelnostjo lastne stranke in njenega predsednika. Resnični in največji problem te koalicije je predsednik največje stranke, torej njihov predsednik Pahor. In če že govori o anomalijah, bi se ob največji sramoti tega parlamentarnega sklica, glasovanju o predlogu opozicije za redefiniranje in oženje instituta zunajzakonske skupnosti, moral vprašati o vedenju "svojih". Ni ključni problem in sramota, da je DeSUS, ki je tako in tako v parlamentu predvsem za to, da dela škodo, glasoval za amandma, ampak da je odpovedala koalicija. Rezultat je bil tesnih 41 za amandma, 40 proti. Odpovedali so tudi nekateri vzdržani poslanci koalicije. Ne le bivši poslanec SD Magajna, ki je očitno z izstopom spremenil svoje vrednote, ampak aktualni poslanec SD Bukovnik in poslanec Zares Trofenik, ki sta se vzdržala in omogočila izglasovanje tega sramotnega amandmaja.

Menim, da bi se podmladki morali ukvarjati predvsem s sramoto v svojih vrstah, drugi naj se, prosto po Brechtu, ukvarjajo s svojo.