Potem pa je vprašanje, kako razmišljamo o politiki. Ker so teoretiki zarot razmišljujoči ljudje, radi naredijo eno napako: tistim, o katerih razmišljajo, pripišejo preveč razmišljanja. In ne le prevelike miselne sposobnosti, temveč nasploh prevelike sposobnosti. Take, da kratko malo obvladujejo ves svet. Komplementarna napaka je, da nekaterim likom v svojih teorijah malo manj kot odrečejo sposobnost delovanja. Vzemimo za primer tiste teorije, ki trdijo, da so dosedanjemu šefu Mednarodnega denarnega sklada Straussu - Kahnu nastavili past. Morda. A zakaj je, ubožček, padel vanjo? Je bil brez dejavne moči? Konec koncev ga je potegnil iz hlač. Kaj pa njegove misli? Jih je preglasila strast? Imam razlago, ki pa jo bom ponudil v premislek po ovinku.

Sledimo za trenutek Gadafijevemu sinu Saifu. Saif Al Islam Gadafi je, kot vemo, študiral na še vedno ugledni London School of Economics. Tam je tudi doktoriral. Živel je v razkošnem stanovanju v elitnem predelu severnega Londona, v soseščini Billionaire's Row. Ko je v Libiji začela teči kri, so privlekli na dan njegovo akademsko kariero. Nad London School of Economics se je zgrnil črn oblak, škandal. Začelo se je šušljati, da je bil Saifov doktorat morda prigoljufan, jasno in glasno pa je bilo dano na znanje, da je Gadafijev sin svoji almi mater namenil večjo vsoto denarja.

Treznejši komentatorji so takrat opozorili, da je privatizacijska manija, ki je začela razsajati pod gospo Thatcher, univerze spravila v tako beden položaj, da so postale odvisne od donacij in drugih priložnostnih virov financiranja. To ni bilo opravičilo za poslovno partnerstvo London School of Economics z Gadafijem ml., le razlaga. Ampak to ni predmet tega zapisa. Tu bi rad nakazal, v kakšnem svetu se je Saif Al Islam gibal. Zgodba o njegovem študiju na London School of Economics in sodelovanju z njo nam pokaže na njegove zveze z akademskim esteblišmentom. Ljudje, ki vodijo univerze, so bolj del poslovnega in političnega kot akademskega sveta. Anthony Giddens, ena od Gadafijevih zvez, je sicer ovešen z akademskimi častmi, v danem primeru pa je pomembneje, da je Tony Blair tega gospoda poplačal za ideološke usluge - utemeljitev "tretje poti" - tako da ga je povzdignil v plemstvo in posadil v lordsko zbornico.

Guardian je pred nekaj dnevi objavil še enega v vrsti člankov, ki poročajo o Saifovih stikih in zvezah z britanskimi (in ne le britanskimi) politiki, bankirji in poslovneži. Te ljudi, ki so jih mikali posli z naftno velesilo Libijo, je Gadafi ml. privlačil kot magnet. Med njegovimi tesnejšimi zvezami je v ospredju Nathaniel Rothschild, finančno-špekulantski milijarder. Potem je tu laburistični velikaš lord Mandelson, funkcionar v Blairovi in Brownovi vladi ter evropski komisar za trgovino, mož z močnimi zvezami v poslovnem in medijskem svetu. Blair je označil Saifa za "osebnega družinskega prijatelja". Z gospo Blair in lordom Mandelsonom je imel Saif Al Islam priložnost prijateljevati med drugim na lovski zabavi, ki jo je na svojem buckinghamskem posestvu priredil Nathaniel Rothschild. Rothschild je imel Saifa Gadafija in Mandelsona v gosteh tudi v družinski vili na Krfu. Potem je organiziral večerjo v Saifovo čast v New Yorku, ki se je je udeležilo več kot ducat poslovnih družin, pretežno ameriških judov. Priredil je tudi zabavo v počastitev Saifovega doktorata. Saif se je oddolžil s proslavljanjem rojstnega dne v nekem razkošnem hotelu v Črni gori. Za zabavanje gostov je za velike denarje najel neko pop zvezdo. Na takih zabavah in večerjah, zasebnih in v trendovskih restavracijah ter ekskluzivnih klubih, se je Saif Al Islam družil tudi z vrhunskimi arhitekti, ki jim je ponujal posle v svoji domovini, velikimi založniki, ljudmi iz modnega biznisa, iskanimi strokovnjaki za piar in sploh z galerijo ljudi, ki sodijo v t. i. jet set.

Na to bi lahko rekli: življenje visoke družbe pač. Toda "visoka družba" je tu preveč nevtralizirajoč izraz. Menim, da je pomembneje nekaj drugega. Detajli, ki sem jih povzemal, nam odpirajo pogled v globalni vladajoči razred. Ta razred, ki se še oblikuje in konsolidira, je kozmopolitski, izobražen, mobilen in prefinjenega okusa. Tisti, ki mu pripadajo, z lahkoto presegajo nacionalne, verske, politične, kulturne in ideološke ločnice, ki cepijo tiste pod njimi. Nimajo predsodkov. Ni jim mar, če je kdo med njimi iz diktatorske družine ali je pahnil svet v vojno, ki je prinesla smrt sto tisočim in trpljenje milijonom. Identitetno politiko se gremo mi, raja. Mi moraliziramo. Se zgražamo. Obsojamo. Oni se pustijo voditi svojim interesom. Njihova politika je interesna politika. Mi ne vemo več prav dobro, kaj je v našem interesu. Oni svoj interes dobro poznajo. Povezujejo jih interesi. Ostalo ni pomembno, je šarada. Na drugo se požvižgajo.

Gospod Dominique Strauss - Kahn je spadal v globalni vladajoči razred. Mednarodni denarni sklad je pred tremi leti zavrnil obtožbo, da je imenovani gospod izsilil seks od podrejene sodelavke. Ni šlo za zlorabo položaja, so sklenili, ampak za slabo presojo, miselni spodrsljaj. Take stvari se spregleda. Je šlo tudi tokrat, v New Yorku, za miselni spodrsljaj? Jaz si predstavljam, da si je gospod privoščil tisto sobarico, ker je mislil, da mu bo tudi tokrat, kot že (kolikokrat?) prej, delikt spregledan in oproščen. Če so mu nastavili past, je stopil vanjo z aroganco oblastnika, ki misli, da si lahko privošči vse in da mu nihče nič ne more. V principu je imel verjetno prav, le kontekst ni bil pravi. Če ga je ugonobil libido, je bil to libido dominandi.

Oblast naših globalnih oblastnikov ni popolna. Pa ne zato, ker bi jim mi kaj veliko mogli, temveč zato, ker nad njimi vlada Fortuna. In ko že govorim o oblasti, kaj je eksces gospoda Straussa - Kahna v primerjavi z normalnim delom institucije, ki jo je še pred nekaj dnevi vodil?