Ko ga je odprla in mi ga pokazala, sem lahko bral: "Draga gospa Mastnak, skupaj smo prepotovali dolgo pot." Skeptiki nam niso verjeli, ciniki so nas odpisali. "Ampak nekaj se je zgodilo v Ameriki." Z vsakim posameznikom, ki se nam je pridružil, je rasla ne le volilna kampanja, zraslo je gibanje "navadnih ljudi", ki so se mu pridružili "Američani vseh ras, ver in političnih strank". Združevala jih je vera, da je v njihovi moči doseči spremembe ne le v okolju, v katerem živijo, marveč v državi. "S tem duhom, ki nas spodbuja - s to plamenico, ki nas vodi - s to obljubo, ki nas kliče - je zdaj čas, da začnemo znova." Tu se je nagovor spremenil, priimek je zamenjalo osebno ime in predsednik je moji Juliji povedal - "osebno"! - da bo znova kandidiral za predsednika ZDA. "Prosim te, bodi z mano na novi poti, ki sprejema probleme in možnosti sedanjega trenutka, v istem duhu odločenosti, ki nas je pripeljal do sem, kjer smo danes." Pojasnil je, da je "vedno govoril, da med našo zadnjo volilno kampanjo ni šlo zame. Šlo je zate - za tvoje upe, tvoje sanje, izzive, s katerimi se soočaš ti, in možnosti, ki si jih ti zamišljaš." In ker je tako, jo je prosil, naj mu brž pošlje 25 dolarjev ali več, če more.

Po objavi novice o likvidaciji Osame bin Ladna je priljubljenost predsednika Obame močno poskočila. Bil je junak. Kot vrhovni poveljnik oboroženih sil je zaukazal likvidacijo in dal objaviti fotografijo o tem, kako jo je v živo spremljal. Potem je pohitel povedati, da je sovražnikova smrt poenotila Američane. In preden je ta trenutek minil, kot trenutki pač minevajo, je predsednik nagovoril volilce, naj podprejo njegovo volilno kampanjo za še en predsedniški mandat.

Morda gre pri omenjenem časovnem ujemanju za naključje. Toda če je šlo za naključje, si ga politik, k čigar funkciji sodi dostojanstvo, po mojem ne bi smel dovoliti. Na milijone pisem, katerih eno je v sredo prispelo na naslov moje žene, ni mogoče pripraviti in odposlati v dnevu ali dveh. Mogoče pa bi bilo ustaviti in preložiti njihovo ekspedicijo. Če bi torej šlo za naključje, bi politik, ki mu mnogi pripisujejo dostojnost in modrost, moral poskrbeti, da do njega ne bi prišlo (in v danem primeru bi bilo to mogoče). V nasprotnem primeru bi namreč dopustil, da se zgodi nekaj, kar kompromitira tako njegovo moralno podobo kot dejanje, ki ga je predstavil za uspeh svojega predsednikovanja. Dopustiti, da se ustvari vtis, da je bin Ladnova likvidacija (ali objava novice o likvidaciji) koordinirana z mobiliziranjem volilne kampanje, je namreč taka kompromitacija.

In kaj si volilni štab predsednika Obame ali on sam misli o volilcih, ki jih nagovarja, če v boljši od dveh slabih možnosti dopusti, da je videti, da volilna mobilizacija sovpada z likvidacijo na pol mitičnega sovražnika? Vsepovsod se verjetno najdejo ljudje, ki ne vidijo načelne razlike med športnim navijaštvom in političnim izražanjem. Množice, ki so po objavi novice po nekaterih ameriških mestih proslavljale likvidacijo bin Ladna, bi lahko bile tudi športna navijaška drhal, ki si daje duška po zmagi "naših". Tokrat so pač zmagoslavno vpili: "Ubili smo ga!" Dvomim, da bodo podobe teh veselic prispevale k temu, da bo svet z več razumevanja in večjo naklonjenostjo gledal na Američane. Toda ali je to podoba Obamovih volilcev? Ali se Obama res naslavlja na instinkte, ki so si dali duška na teh ubili-smo-ga proslavah? Tempiranje zagona Obamove volilne kampanje dopušča to možnost. Mogoče pa je tudi, da se je uštel in da bo s tako (domnevno) kalkulacijo več volilcev odvrnil kot pritegnil.

Poglavitna skrb premnogih politikov danes je, kako se prikupiti volilcem. Predstaviti se za pokončevalca zla je gotovo ena od možnosti. Druga spet je projekcija lastne podobe kot prinašalca pravice. In tretja je lik povezovalca, združevalca, poenotovalca naroda, ljudstva ali nacije. Obama je z objavo in po objavi likvidacije bin Ladna zaigral na vse te tri karte.

Ko je objavil, da je bil bin Laden ubit, je razglasil tudi, da je bilo "zadoščeno pravici". Gary Younge je v odličnem komentarju, ki ga je objavil Guardian, zapisal, da je ta izjava sprevržena. V danem primeru namreč ni šlo za dejanje pravice, temveč za ekstrajuridično eksekucijo. "Če človeka dvakrat ustreliš v glavo, ga ne spoznaš za krivega," je zapisal, pač pa ga ubiješ. Morda lahko o pravici govorimo tu le v povezavi z maščevanjem kot o pravici do maščevanja. Toda pravica do maščevanje je bolj psihološka kot pravna kategorija.

Obama je tudi izjavil, da je bin Ladnova smrt zedinila Američane. V takem govorjenju se iz bin Ladna dela Kristusu podoben lik. Mučeniška smrt, ki združuje in odrešuje. Za mučenika ga bodo imeli mnogi v muslimanskem svetu. Za nas je bil antikrist. V smrti pa zdaj, če poslušamo takšno ekumensko govorjenje, postaja podoben Kristusu. Bog nas odreši odrešeniških smrti. Pustimo ob strani verske skrivnosti, ki človeškemu razumu niso dostopne. Kar razumu lahko ve, je, da so mučeniške in odrešeniške smrti praviloma prinašale le še več mrtvih.

V pismu, ki ga je poslal volilcem, Obama o tem ne govori. To je kontekst pisma. Kaj ponuja v samem pismu? Popolnoma nič vsebinskega. Nobene politične vsebine, nobene politične obljube, nobenega političnega cilja. Eno samo kvačkanje, leporečniška inflacija. Beseda, ki je v pismu največkrat zapisana, je "sanje". Sanje se pojavijo sedemkrat: ne le "ameriški sen", marveč "tvoje sanje", slehernikove sanje... Vsakim sanjam je treba dati možnost. Potrebujemo sanje takšnih ljudi, kot si ti. Verjamemo v iste sanje. Tvoje sanje, tvoja odločenost bosta gonilo te kampanje.

Ali ni to lepo? Prejšnjikrat je Obama zmagal v imenu upanja. Zdaj bo, kot je videti, skušal zmagati s sanjami. Morda je v tem globoko spoznanje. Tu ne gre za razlago sanj. Tu gre za razlaganje s sanjami. Dokler ljudje sanjajo lepe sanje, lahko vse jemlje hudič. Samo še ljudje, ki sanjajo, verjamejo politikom in jim sledijo.