Na ozkih prostorih okrog Kristusovega groba je vsak meter zaznamovan z lastnino nad razodetji in zgodovino. Okrog doktrinarnih interpretacij o številu bitji v Sveti trojici se je še mogoče pogovarjati, o tem, čigav je kakšen kamen v zgradbi nad votlino na Golgoti, pa je veliko bolje molčati. Grški pravoslavci, egiptovski kopti, etiopski prakristjani, katoliki in protestanti častijo vsak svoje prostore in so skrajno ljubosumni na meje med svojimi ozemlji. Navade, da se prazniki praznujejo na ločenih prireditvah, si nismo izmislili v Sloveniji.

Prijatelj Pierre Jean, libanonski maronitski duhovnik, se je enkrat z metlo zapodil za mano, ko sem ga dražil, da se svetim možem fučka za kraljestvo v nebesih in da jih skrbi zgolj cena nepremičnin na zemlji. Pri vratih me je stisnil v kot in mi z ročajem metle mahal nad glavo.

"Da si ne bi ti mislil, kako se delaš norca iz vere," je držal metlo v rokah kot meč. "Delaš se norca iz kulta kamenja."

"Pa saj to ti jaz ves čas govorim," sem se poskušal braniti. Okrog tega sva se že večkrat kregala v Betlehemu, kjer je njegova fara. Jean ima neskončen smisel za humor in je vedno dovzeten za prerekanje o tem, v katerem peklu se bo kdo cvrl, ker je moralo po nujnosti v nebesih že davno zmanjkati prostora. Vendar se mu je zdelo potrebno z metlo postaviti mejo, do katere norčevanje lahko gre.

"Vera je nekaj drugega kot to," je z metlo pokazal na potemnele zidove Rotunde Anastazis.

Vljudno sem ponovno vprašal, kaj bi to utegnilo biti, ker je o tem rad govoril.

"Vera je skupnost ljudi." Uporabil je francoski izraz la communité des hommes in potem govoril o ljubezni. V osemdesetih letih je bil mlad duhovnik v libanonski državljanski vojni, ki je potekala po verskih ločnicah. Maroniti, muslimani in drugi so radikalno interpretirali kult kamenja tako, da so državo zravnali z zemljo. Maroniti so tam predstavljali dva svetova hkrati. Njihovi obredi so pravoslavni in potekajo v izumrlem sirskem jeziku, vendar priznavajo papeža v Rimu in so del katoliške cerkve.

Običajno so veliki krščanski prazniki strogo ločeni med seboj, ker ima vsaka ločina svoj koledar. Ker tudi judi in muslimani vsak po svoje štejejo čas, se prazniki razmečejo čez celotno leto. Le občasno se zgodi, da tesno padejo skupaj v isti čas. Zgodi se, da judovski jom kipur, krščanski božič in vrhunec muslimanskega svetega meseca padejo vsi trije na isti dan. Takrat je bolje bežati iz svetih mest. To so sijajne priložnosti za začetek spopadov. Egipčani in Izraelci imajo za vojno iz leta 1974 vsak svoje ime. Poimenovali so ju po dveh praznikih miru in sožitja. Za Izraelce je to jomkipurska vojna, za Egipčane ramadanska vojna. Za ateiste obstaja še alternativni izraz oktobrska vojna, vendar se v tistih krajih zelo redko uporablja. Ko gre za zamenjevanje razlik, ni nič bolj uporabnega kot terminologija zapovedanih praznikov. Živimo v ločenih svetovih.

Ko sem na velikonočno nedeljo gledal v krožnik pred seboj, pa sem podvomil o tako strogi ločenosti. Claudia Roden nas je naučila, da sestava jedi na krožniku pripoveduje zgodbe, priprava jedi pa sodi v narativno strukturo sveta. Še posebej takrat ko so sestavine natančno predpisane, njihov vrstni red pa nezamenljiv. Šunka, hren, trdo kuhano jajce, sladek kruh. Nič ni bolj krščanskega kot ta srednjeevropska interpretacija praznovanja pomladi, ki pride dva dni za tem, ko je skoraj vse prepovedano in je dovoljena samo riba. To je naše.

Ampak tako kot mnogo drugih naših stvari je prišlo od nekoga drugega. Dober teden dni pred tem sem sedel na liberalno razumljeni večerji za judovski pesah. Na krožniku je bilo po strogih judovskih verskih predpisih nekaj jedi, ki so po vsem svetu enake. Kos ovce, sladka skodelica po libanonskem receptu, grenka korenina hrena, slana voda, nekvašen kruh. Razlika med judovstvom in krščanstvom je v detajlih priprave, vsebina je popolnoma ista. Kruh ni sladek, ampak je nekvašen, hren sledi prepisu, da mora ritualna judovska večerja, tako kot ritualni zajtrk, vsebovati nekaj ostrega in grenkega. Še riba iz velikega petka se je prikradla kot gefilte fish z nekvašenim kruhom. Tako se ustvarjajo skupnosti.

Ustvarjajo se seveda tudi tako, da se nekoga kategorično izključi. Sladek kruh je najbolj kvašeno testo celotnega leta, tako kot je pesah edini judovski praznik, kjer kruh ni kvašen. Zares strogo mejo znotraj judovsko-krščanske civilizacije pa postavi šunka. To ni meja, to je trdnjavski sistem obrambe. Veliko noč loči od judov in muslimanov hkrati, ki imajo med seboj veliko razlik, absolutna prepoved šunke pa ju druži v skupen vrednostni sistem.

Škoda, ker letos v april ni padel še začetek ramadana. Lepo bi bilo primerjati hrano, ki je predpisana za večerni zajtrk iftar, z velikonočnim jutranjim krožnikom. Po spominu teh reči ne gre primerjati, ker je vse v podrobnostih, ki jih je lahko spregledati.

Že sem izključil muslimane, ko mi je od nekod zadišal štrudelj. Seveda se moram strinjati, da je štrudelj naš srednjeevropski izum, ki ga ne poznajo nikjer drugje. Štrudelj sodi na Dunaj in v njegovo vplivno sfero. Ampak, od kod je prišel tja?

Najboljšega ne delajo na Dunaju, ampak v avstrijskem zavetišču za romarje v Jeruzalemu, ki je bliže mošeji Al Aksa kot pa Kristusovemu grobu. Tja so ga avstrijske nune prinesle, da bi se romarji ob vonju cimeta počutili doma med vsemi tujimi vonjavami.

Libanonci se ob tem veselo krohočejo.

"To ste si izmislili vi?" se rogajo. Ko gre za hrano, so Libanonci neznosno in sveto prepričani, da so si vse na svetu, ali vsaj vse na Bližnjem vzhodu, izmislili sami.

Gledajo štrudelj in se muzajo. Češ, zanimivo. Polovica njihove kuhinje temelji na zelenjavi in mesu, skuti in sadju, ki ga zavijajo v listnato testo in pečejo v peči. Listnato testo je bilo po vseh dostopnih dokumentih prvič dano v peč nekje v Siriji.

Ko gledajo štrudelj, vidijo jabolčni burek, ki so ga na Dunaju odkrili ravno v času, ko so Turki potrkali na njihova vrata. Drobne razlike seveda so. Arabci v listnato testo zavijejo vse, kar rase, hodi in cvete, jabolk pa ne. Nikoli.