"Pojma nimam!"

Minister za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš na vprašanje, ali vlada še ima legitimnost in sposobnost speljati reformni program. (MMC RTV, 12. aprila 2011).

Problem ni samo zakon o malem delu, temveč nezaupanje v vlado. Jakob Presečnik, vodja poslanske skupine SLS, je prepričan, da kar koli bo šlo na referendum, "in očitno bo šlo vse", bo vse padlo. (…) Glede usode pokojninske reforme je povedal, da bi moral še kdo drug prevzeti odgovornost, na primer Erjavec in predsednik Zveze svobodnih sindikatov Dušan Semolič, ali pa povedati kakšne druge rešitve, "ampak jih nimata". Pravi, da samo ščuvanje proti reformam ne bo prineslo blaginje v Slovenijo.

Poreferendumska diagnoza Jakoba Presečnika, vodje poslanske skupine SLS (RTVS, 12. aprila 2001)

Študenti so pred letom dni, ko so atakirali parlamentarno palačo, nosili transparente z zvenečo krilatico Malo delo - veliko sranje. No, od nedelje je ideja zakonske ureditev malega dela mrtva. Ostalo pa je - če ostanemo pri sočni krilatici študentske kampanje - veliko sranje. Obilna porcija. A malo delo ni niti največji niti ključni vladni reformni projekt, vseeno pa bo njegov simbolni učinek za to vlado morda celo usoden. Vsak, ki zna brati javnomnenjske projekcije v odnosu do udeležbe etc., je precej pred nedeljskim referendumom vedel, da ni nobene realne možnosti, da bi vladi s predlagano rešitvijo uspelo. Ne zato, ker bi bil predlog slab ali ker bi obstoječe rešitve bile boljše, ampak preprosto zato, ker se v nedeljo ljudje pretežno niso izrekali o zakonu, ampak o vladi. A tako velike razlike ni praktično nihče napovedoval, ker ni upošteval dejstva, da tokrat ne bo prišlo do motivacijske polarizacije, ampak je ena stran demonstrirala veliko voljo, druga pa predvsem apatijo. In morda je prav zato tokrat prvič, da so si vsi, poraženci in zmagovalci, enotni, da so volilci dali svoj "ne" predvsem aktualni vladi. Poraženci, zmagovalci? No, da sta vlada in koalicija, z izjemo Karla Erjavca, ki je vedno med zmagovalci, s svojim projektom poraženi, pravzaprav povoženi, ni dvoma. Bolj zapleteno je vprašanje zmagovalcev. Zdaj, ko so steklenice šampanjca, s katerimi so nazdravili veliko zmago, že v zabojnikih, ni več tako samoumevno, kdo je resnični zmagovalec. Vsekakor tisti, ki se redijo na račun študentskega dela. V prvi vrsti študentski servisi in tisti, ki od njihovega zaslužka dobivajo preužitek. Zadeva je šla do takega cinizma, da študentski servisi v ponedeljek niti niso skrivali svojega triumfa. Težki milijoni prihodkov od posredovanja študentskega dela do nadaljnjega ostajajo njihov fevd. Veliko bolj dvoumna je zmaga študentov, sindikatov in tudi upokojencev. Zlasti sindikati bodo na dolgi rok čutili posledice slabega zastopanja svoje interesne skupine. A kot rečeno, malo delo je manjši in začetni problem. V prihodnjih mesecih se vladi obeta inflacija referendumov. Čaka jo še referendum o delu na črno, referendum o arhivih (če bo ustavno sodišče dalo zeleno luč) in pa seveda za vlado ključni referendum o pokojninski reformi. Presečnik, vodja poslanske skupine SLS, ima prav: skoraj zagotovo bo vlade vse naslednje referendume izgubila, ker nima praktično nobene podpore volilk in volilcev več. A Presečnik pokaže s prstom tudi na sindikate in znotrajkoalicijsko opozicijo. Na Erjavca. No, Presečnikova izjava pa nikakor ne pomeni latentnega spogledovanja s koalicijo, ker je strankin šef že kategorično zahteval predčasne volitve. Se pa s potencialno novo koalicijo očitno že spogleduje tudi Erjavec. Zadnji manevri proti vladi verjetno služijo kot pripravljalni manever za pobeg s potapljajoče se ladje. In leto in pol pred volitvami prihaja najbolj primeren čas. Pravzaprav ne bo odšel, ampak bo koalicijo prisilil, da ga nažene. Kar mu bo prineslo več točk kot pobeg.

A ne glede na vse, ne glede na hudo zlorabljanje instituta referendumskega odločanja, ne glede na hude populizme in demagogije, ključni problem ni v tistih, ki vladi povzročajo preglavice, ampak v vladi sami. Ta vlada se ni ponesrečeno zaplezala, že vseskozi pleza v napačno smer. Zdaj so se rezultati pač pokazali. Tako močno, da celo v koaliciji nihče ne skuša braniti zgrešene politike. Minister Žekš je z resignirano kratko izjavo najbolj zadel stanje koalicije: "Pojma nimam!" Namreč pojma o tem, ali vlada še lahko spelje reforme.

Kaj torej storiti? Mnogi so v teh dneh ocenjevali, da bi vlada morala preveriti zaupnico ali kar odstopiti. Sam nisem prepričan, da res mora. Vlada je jeseni 2008 dobila mandat na osnovi programa, ki ga zdaj (neuspešno) skuša uresničevati. A to, da ji ni treba potegniti konsekvenc, še ne pomeni, da ne bi bilo dobro, da bi jih. Vlada se mora odločiti, kako naprej. Lahko objavi, da bo reforme prepustila tistim v opoziciji, ki rušijo aktualno vlado, da bi prišli na oblast, sama pa bo do konca mandata reševala zgolj rutinska vprašanja vodenja. Ob tem je komaj razumljivo, da sedanja opozicija ne taktizira in dopusti, da sedanja vlada najprej sprejme nujne in neprijetne reforme, potem pa zaradi njih izgubi volitve. Tako pa, kot vse kaže, ostajajo vse ključne reforme neprijetna naloga za naslednjo vlado. Lahko pa Pahorjeva vlada dejansko gre po zaupnico v parlament in jo kategorično pogojuje z zavezo parlamentarne večine za sprejetje pokojninske in drugih nujnih reform. No, za začetek, bi že nekaj pomenilo, če bi vrgli Erjavca iz koalicije. Predpostavka iz časa oblikovanja koalicije, da je Erjavec drag, a nujen za ključne reforme, se je namreč pokazala za napačno. Erjavec je drag, a popolnoma nekoristen. Pravzaprav je škodljiv. Čeprav ne tudi ključen problem te koalicije.

Čisto na začetku tega mandata sem napisal, da bo Erjavec sicer problem, a da bo najšibkejši člen te vlade njen predsednik. In danes ni nobenega dvoma. Vsaki vladni garnituri bi bilo težko v tem mandatu, a vlada na čelu z Borutom Pahorjem ni imela nobenih možnosti, ker Pahor preprosto ni kos niti operativnemu vodenju podjetja Slovenija, niti vodenju koalicije, niti spopadanju z opozicijo. To se je znova potrdilo po porazu na nedeljskem referendumu. Vsi so dojeli, da je zadeva več kot resna, da je bolnik na smrtni postelji, le Pahor ne. On še vedno stresa puhlice, seje nekritični optimizem. Novost je edino ta, da zdaj vnaša še elemente teorije zarote. Češ, potrebovali so me, ker sem bil edini sposoben premagati Janšo, potem pa sem jih razočaral, ker nisem služil interesom kapitala itd. Kakšni nesmisli pa so to? Ni problem, ker Pahor ne služi interesom kapitala, ampak služi zgolj interesom ogledala. Samozazrtost ne bo izvlekla iz blata ne te koalicije ne te vlade, še manj to državo. Edini razlog, da ves sistem še ni razpadel, da se partnerji niso razbežali, je v tem, da dobro vedo, kaj pride po Pahorju.

A zanimivo, zdaj, ko je ogledalo popačilo odsev, so ključni akterji na drugi strani nenadoma postali zelo zadržani in zelo previdni. Enostavno. Zdaj je čas mehčanja. Ni še čas menjave.

Kakor koli. V množici napovedanih novih referendumov in drugih zapletov si bomo nedeljskega zapomnili po tem, da so se na skupni fronti, celo na skupnih letakih, znašli anarhisti, neoliberalci, sindikati. Tako rekoč narodna sprava.