Predpostavimo, da so v vladi verjeli v resnično koristnost obeh zakonov. Javnost jim je to od vsega začetka deloma tudi priznala. Zakon o malem delu resda končno (a joj, kako pozno) opravi s študentskimi tajkuni, z nečednostmi servisov in z zlorabo študentskega dela, pokojninski zakon pa seveda rešuje nedvomno prazno kasico. Toda, ko sta bila predloga zakonov napisana, je bilo kmalu jasno, da je v obeh veliko nevarnosti in škodljivih določb. Težava torej ni bila kaj, ampak kako. Pri zakonu o malem delu je to v (nemški) praksi preverjena resnica, da malo delo le povečuje začasnost in negotovost zaposlitve, nikakor pa ne prinaša več rednih služb in rednejših dohodkov. Pri pokojninski reformi se ob daljši delovni dobi, ki je v resnici nujna in o kateri se največ govori, gnete še vrsta drugih spornih reči, o katerih se skorajda ne govori.

Če bi imela koalicija vsaj nekaj političnega talenta in bi bila zmožna minimalnega vpogleda v realnost, bi ji moralo biti od vsega začetka jasno, da mora sicer startati na zakonski maksimum, a imeti v predalu tudi minimum, saj takšne reforme niso osvobodilni boj, kjer je radikalnost nujna, ampak so (ali bi morali biti) plod družbenega dogovora, pa naj OECD otresa svoj neoliberalni žnabelj, kolikor hoče.

Strašenje ljudi, da je prav predlagani zakon že minimum, ki bi ob zavrnitvi povzročil sesutje države, je izjemno slaba politična taktika garniture, ki je prevzela oblast v najbolj nesrečnem, kriznem času in katere javni ugled je na psu. Ne le, da bi morala vedeti, da bodo sindikati in opozicija na vsakem koraku proti njej (demagoško ali ne) mobilizirali javno mnenje (kaj lažjega ob tako občutljivih zadevah v tako težkih časih?), vedeti bi morala tudi to: ko se oblast vkoplje v "svojo" stran, pa če ima glede konkretnih stvari prav ali ne, prisili ljudi, da se ji uprejo. To je družbena dinamika, ki se ji še posebej v današnjem svetu, ko vsi vemo za upore ljudi na vseh koncih, ni mogoče izognili.

Da bomo krepnili, če jih ne ubogamo, če ne odpravimo minimalnih plač in si ne zategnemo pasu do poslednjega izdiha, kot nam je sicer v veliko lepših besedah razlagal tudi naš najbolj strastni (bodoči?) oecedejevec, podpredsednik vlade Gaspari? No, prav, pravi ljudstvo, pa poglejmo! Če že moramo krepniti, bomo krepnili na barikadah! In če moramo krepniti, bomo najprej vendarle doživeli spektakel padca vaših oecedejevskih in velikobankirskih glav. Razglasili ste vojno in imeli jo boste!

Politika je delovanje znotraj možnega, tisto, kar v njej šteje, je načelnost in poštenost, ne radikalizem. Politiko financiramo, da bi se nenehno posvetovala, pogajala, reševala spore in iskala najboljše rešitve, pa četudi na koncu vsega ne izpelje; ravno ta manevrski prostor je garant soodločanja državljanov. Če se politika radikalizira, doseže nasprotno. Tako imamo trenutno vlado, ki je za istospolne ljudi skušala narediti doslej največ od vseh vlad, a se bo prav lahko zgodilo, da ne bo naredila nič, ker ni pripravljena na majhne korake, ampak hoče - herojsko - vse. Ker pa niti znotraj same sebe ni v celoti naklonjena tej zamisli in ker jo desnica prihuljeno čaka z novim plazom dušebrižnih vulgarnosti in seveda z referendumom, bomo morda ob koncu mandata lahko ugotovili, da je doslej za istospolne vendarle še največ naredila Janševa vlada. Če to ni za bruhat…

Da se je vlada namesto pogajanj spustila na tanek led referendumov, je dvakrat sporno: najprej, ker državljani sovražimo referendume, to pri nas najbolj zlorabljano demokratično orodje, za katere nemarno zapravljamo denar, rezultate pa se pogosto obide ali popravlja z novimi zakoni. In drugič zato, ker se, tako vsaj razglaša, tudi sama zaveda vsebinskih anomalij in nelegitimnosti nizkega kvoruma referendumskih odločitev in se tudi domnevno sama bori za omejitev referenduma v razumne meje, v svojem ravnanju zoper ljudsko "neukost" pa sama rine v situacije, ki vodijo naravnost tja, na volišča. Referendum je smiseln v omejenem številu stvari, pri zadevah, o kakršnih bomo odločali tudi zdaj, pa bo tako zmaga kot poraz volilnih zakonov dokaz nekompetentnosti politikov.

Če torej koaliciji ne glede na lasten politični rating gre za javno dobro, ne pa za užaljeno "pa naj naslednja vlada rešuje barko", bi vsaj v zadnji fazi morala ponuditi v zakonih vsaj tisto, za kar bi imela javno in politično podporo, to pa sta v prvi vrsti, poenostavljeno rečeno, odprava študentskih anomalij in podaljšanje delovne dobe, seveda ob resničnem upoštevanju izjem za "izgorele" v fizičnih poklicih, in četudi le na 64 let starosti. Takšne rešitve bi gotovo podprli javnost in sindikati, če pustim ob robu opozicijo. S tem bi nekaj vendarle dosegla, nekaj izboljšala in sebi ali prihodnji vladi pustila odprta vrata za nadaljnje ukrepe, ne pa zamrznila celotno zadevo za vsaj tri leta. Namesto tega vidimo ministra za delo Ivana Svetlika nastopati po napoleonsko "ali bo po moje ali nič", kot da ne bi vsak otrok vedel, da se je ta zadeva potem končala na Sveti Heleni. Njegova drža je povsem zgrešena, obnaša se, kot da gre zanj, za njegov osebni prestiž, kot da bi popustiti pomenilo diskreditacijo njegove vednosti, ne pa konsenza, ki je trenutno edini možen, načelno pa tudi nujen in zaželen rezultat družbenega dogovora. Sklicevanje na vse ali nič je lepo zveneče v predvolilnih nastopih, ko se vlada, pa je treba poprijeti za delo v mejah možnega. Politiki v svojem vsakdanjem delu ne morejo in ne smejo imeti junaških aspiracij, za to imamo gasilce, politiki so plačani za dogovore, za konsenze, za to, da sicer odločno zastopajo svoja stališča, a tudi požrejo svoj ponos in naredijo vsaj tisto, kar se narediti da. Ne pa da ihtavo tresknejo z vrati med užaljenim vpitjem: naj se potopi država, ki mi ne daje absolutne oblasti!