Nemški strokovnjaki so prav zaradi izjemno negativnih izkušenj zakona o malem delu izsilili spremembo zakona, po kateri je mali delavec lahko po dveh letih prekarnega in negotovega dela pri istem delodajalcu upravičen do zaposlitve za nedoločen čas vsaj v tisti višini ur dela na mesec, kot ga je opravljal v dveh letih malega dela. Ta niansa je pomembna, saj je delavec s tem deležen tako delovnopravnega kot socialnega varstva. Gre za podoben sistem, kot ga v Sloveniji že poznamo pri delu za določen čas, kjer mora delodajalec po dveh letih tovrstne oblike zaposlitve na istem delovnem mestu delavcu ponuditi zaposlitev za nedoločen čas. A v Sloveniji je praksa pokazala, da se zakon praviloma ne izvaja. Da delodajalec raje prerazporedi delavca na drugo delovno mesto ali pa mu skrajša delavnik, s tem pa ga ohranja v prekarni poziciji. Takšni primeri kršitve ali preigravanja z zakonodajo so se vršili v javnih institucijah in uradih, eklatantni pa so primeri iz visokošolskih institucij. Kaj vse se je dogajalo v realnem sektorju ali med delavci migranti, lahko samo ugibamo.

Če bi to ključno nianso, ki je slovenski prevod namenoma ni povzel, vključili v zakon, bi nemara še kdo od nasprotnikov zakona o malem delu videl dvoletno prekarno trpljenje in trpinčenje kot neko neznatno priložnost, da sčasoma - v dveh letih - prileze do gotove zaposlitve. S tem bi brezposelnemu ljudstvu dali vsaj neko možnost, da po trpljenju in razčlovečenju sledi nagrada. A tudi v Nemčiji so se delodajalci znašli, da zakon ni bil dosledno upoštevan. Malih delavcev niso najemali za enake delovne obveznosti, ampak so jih uporabljali na različnih delovnih mestih, priložnostno in izmenično. Namesto da bi en mali delavec žrtvoval dve leti svojih živcev, časa in energije za cilj - gotova zaposlitev, so se na več različnih delovnih mestih rotirali in komolčili isti mali delavci in zaradi nemilosti in preračunljivosti delodajalca v takem cirkusu tudi obtičali.

Slovenska vlada pa ima poleg selekcionističnega prevajanja še eno posebnost. Nova politična invencija, s katero pohaja vse od krize, je prerazporejanje. Najbrž smo edina država, kjer vlada razglaša, da bo več štipendij, pa ji ljudje verjamejo, čeprav jih hkrati ukinja za dijake in tudi sicer ne namerava nameniti dodatnih sredstev iz proračuna, ampak načrtuje že obstoječ fond za štipendije odslej polniti z obdavčitvijo malih delavcev. Še več, od intenzivnosti in množičnosti izkoriščanja malega delavca bo odslej odvisno tudi tekoče obratovanje javnih univerz in njenih programov ter vzdrževanje propadajočih študentskih domov. S takimi obljubami so ceneno podkupili intelektualce, pa tudi starše študentov, ki še vedno živijo miselnost, da bodo njihovi otroci za trdo delo nekoč že nagrajeni. Ne nazadnje smo posebni tudi v tem, da vlada povsem legitimno v institut malega dela pristavlja še prazno obljubo, da če bo sredstev iz zasužnjevanja mladine, prisilnega dela delavcev migrantov, prosilcev za azil, brezposelnih idr. dovolj, bo poskrbela še za dodatne štipendije in dodatne študentske domove. Obljube so prazne, a se lahko uresničijo, če bomo le vsi poprijeli za malo delo. Pa bomo?

Tisti, ki jim drugega ne preostane, bodo. V to bodo tudi prisiljeni, če bodo želeli prejemati socialno podporo, za povrh naj bi za garanje za 200 evrov na mesec prejeli še 60 evrov nagrade (!). In teh potencialnih malih delavcev je iz dneva v dan več. Tisti pa, ki še naprej verjamejo, da zakon o malem delu ne more ogroziti njihovih delnih ali varnih zaposlitev za nedoločen čas, se krepko motijo, saj je zadnja kriza v Sloveniji in tudi drugod po Evropi pokazala, da so bili delavci prisiljeni sklepati nove, bolj negotove pogodbe in da so na račun priporočil Mednarodnega denarnega sklada po prožni in fleksibilni delovni sili v zadnjih nekaj letih profit pridelale prav posredovalnice dela, kot je Adecco. Posredovalnice dela pa niso kot zavod za zaposlovanje, ki te mora dodatno izobraževati, spremljati in ti pomagati pri iskanju dostojne zaposlitve. So posojevalnice dela, kjer morajo njihovi kompetenti - posojilni sužnji - že danes prijeti za vsakršno delo ob katerem koli času in po najnižji ceni. In če želijo čim več delati, ne morejo sami izbirati dela.

Je pa hec, da smo tako rekoč vsi na istem vlaku norosti, le da imamo nekateri še možnost reči ne, namesto čakati in mencati, da delodajalec uveljavi svoje. Meni je po natanko letu dni Dnevnik snedel prvoaprilsko šalo. Pred dvema tednoma me je uredništvo obvestilo, da zaradi finančne stiske krči vsebino. Da bi obdržali kolumniste, so ubrali politiko omejenega obsega in redkejših intervalov. A po drugem tednu novega režima je bilanca pokazala, da je redčenje z invencijo prerazporejanja doletelo zgolj eno kolumnistko. Bržkone to tudi pomeni, da je morala biti ta piska zdaleč najbolje plačana kolumnistka in da si je Dnevnik ne more več privoščiti. Ker je nadomestni pisec že vskočil, dilema ni pretirana. Brez ovinkarjenja ali slabe volje prepuščam prostor tistemu, ki ga krvavo potrebuje, saj dragocenost njegove kritike vladnih reform piha v vladni rog.

V slovo bralki in bralcu pa - le pogumno, ustvarjajmo od spodaj, z novimi zavezništvi in mobilizacijo, pa brez obžalovanja ter s stisnjeno pestjo nad strukturne reforme, politike odrekanj in trpinčenja!