I can't believe the news today
Oh, I can't close my eyes
and make it go away…
U2: Sunday, Bloody Sunday

***

»Ne sprašujem vas, kdo je vaša stranka, tega niti nočem vedeti. Vedeti hočem le, kaj lahko naredimo, da zadovoljimo njegove interese. (…) Lobisti imajo poseben vonj.«
Odstopljeni avstrijski evroposlanec Strasser o tem, kako prepoznaš prikritega lobista.

***

»Službe je treba menjati na dve oziroma na tri leta.«
Zoran Thaler o fleksibilnem zaposlovanju in poslovanju

***

Kdo ve, kaj je to nedeljo razmišljal Moamer Gadafi, ko so mu nad šotorom preletavala supersonična letala in izstreljevala uničujoče izstrelke. Bo minilo? Že večkrat je slabo kazalo, pa se je vedno izvlekel. Še več. Iz zagat je izšel vedno močnejši. Potem ko so ga dolga leta označevali kot duhovnega očeta svetovnega terorizma, je v zadnjih letih vzorno uredil odnose z zahodom. Malo je popustil, velikodušno investiral, pa je šlo. Še zlasti z njemu bližnjim sredozemskim zahodom. Po nekaterih namigih in indicih je celo vzpostavil zelo tesne odnose prav s tistimi, ki so zdaj najbolj glasni in najbolj neučakani nasprotniki. Denimo z Berlusconijem in Sarkozyjem. Verjetno si je Gadafi mislil, kako bi lahko, če bi ravnal nekoliko bolj previdno, na stara leta mirno jahal obljubljenega slovenskega lipicanca in ga k diru narahlo drezal s Titovo palico, ki mu jo je podaril slovenski predsednik vlade, da ga ponese po peščenih sipinah. Prav veliko pa zagotovo niso mislili in razmišljali zahodni zavezniki, ki so na hitro organizirali vojaški napad na Libijo in še enkrat več dokazali, da ne znajo ravnati niti modro niti dosledno. Kako nedosledni so, dokazujejo zgodbe od Srebrenice do Bahrajna.

V Srebrenici so »dovolili« neizogiben masaker nad muslimanskim prebivalstvom, v Bengaziju ga menda ne bodo. Ko so iraške sile vkorakale v Kuvajt, ni bilo dvoma, kako je treba ravnati. In so ravnali. Ko so pred dnevi savdske sile prišle na pomoč nelegitimnemu bahrajnskemu dvoru, ki se mu resno maje prestol, je bilo o tem komaj kaj zabeleženo. Sicer pa pride resnični test doslednosti šele, ko pride na vrsto avtoritarni savdski režim. Če ga bodo ščitili, kar je najverjetneje, bo to še bolj utrdilo razcep med zahodom in islamskim svetom. Američani, Francozi in Angleži lahko sicer triumfalno nazdravljajo, da po dolgih desetletjih kamere beležijo, ko ulica spontano maha z zastavami zahodnih zaveznikov. A na dolgi rok to ne prinaša dobička. Onkraj vseh klanskih in plemenskih razcepov med lojalnimi in upornimi skupinami prebivalstva (zlasti v Libiji) je vendarle prevladujoči motiv udeležbe na protestih širom arabskih dežel imperativ demokratizacije. Tako rekoč emancipatorna revolucija. Za zdaj se tudi radikalnemu političnemu islamu ni uspelo umestiti v spontana ljudska vrenja. In zdi se, da ta napad spet postavlja stvari v stare okvirje. V okvir ne prav posrečenega izraza »vojne svetov«, saj se celo simpatizerji vstaje proti libijskemu in drugim režimom solidarizirajo z Gadafijem. A kakor koli. Ne mislim, da bi morali libijskemu samodržcu pustiti, da dokonča krvavo rihto v Bengaziju. A prepričan sem, da bi, če bi ga poklical prijatelj Silvio, ki mu je svoj čas poljubil roko, kot mafijskemu botru, in mu povedal, da ga bodo zavezniki spravili s trona, če ne prekine ognja, razumel. Oziroma, tudi če ne bi razumel, bi mu samoohranitveni instinkt velel, naj se ustavi.

Libijski preizkušnji ne bo pobegnil niti Pahor, ki je odtujil muzejski eksponat (Titovo sprehajalno palico), da bi Gadafija očaral z neuvrščenim sentimentom. Kako bo vrnil muzejski eksponat? Bo angažiral konzularno službo, da organizira vrnitev? Glede na to, da smo pasivni podporniki napada, bo to bolj težko. A Gadafi ta konec tedna ni edina Pahorjeva skrb. Še veliko večjo mu je povzročil njegov osebni evroposlanec Thaler. Da, osebni. Thaler kot evroposlanec je resnično Pahorjev izum. In ko ga je lansiral, je povzročil nemalo nejevolje znotraj stranke. Kar pa ni zmedlo ne Pahorja in ne vikend junaka Thalerja.

Ne vem, kako Zoran Thaler reagira na hude stiske in frustracije. Nekateri iščejo uteho v kozarcu, drugi zrolajo kakšen bankovec in posnifajo vrsto ali dve opojnega prahu. Nekateri si zavrtijo trenutku primerno glasbo. Thaler spremlja glasbo. Svoj čas je Willyu Claesu, tistemu generalnemu sekretarju zveze Nato, ki je kasneje precej klavrno končal, ker je bil pred prevzemom funkcije doma vmešan v korupcijsko afero v zvezi s kupovanjem helikopterjev, podaril še vroč CD Nato skupine Laibach. Če se torej lajša z glasbo, bi mu morda najbolj sedel komad skupine U2, ki je filmsko ekranizacijo spomina na krvavo rihto britanske vojske, ki se je je prijelo ime Bloody Sunday, opremila z glasbeno uspešnico. Najbrž tudi Thaler ni verjel, kako ga je lahko Timesov »Nedeljc« namočil in mu v enem nedeljskem dopoldnevu hipno in dokončno uničil premočrtno kariero, za katero se je dolgo zdelo, da je ne ustavi nobena ovira. Bil je v obetavni ZSMS, pa potem pri novonastalih liberalnih demokratih, svoje partijske tovariše šokiral z »prestopom« k Ruplu v času Demosa, pa postal najmlajši zunanji minister, pa kar čez noč, brez izkušenj in znanja, podjetnik in leta 2004 kar prvi mož Simobila, pa lastnik podjetja za mednarodni consulting. Pot iz politike v lobistične kroge ni tako redka, le redkim pa se zaradi trajne interesne okuženosti uspe vrniti v politiko. Thalerju je uspelo. In bil je evroposlanec do krvave nedelje nedeljskega Timesa.

In konsekvence? Bodo tako dobre kot slabe. Če začnemo s slednjimi, bo škandal še bolj poglobil nezaupanje v celotno politiko. In tisti, ki so jim zadnje mesece dihali za ovratnik, bodo porekli, saj smo vsi enaki. Več kot je skorumpiranih, manjša je teža posameznega greha. Dobro pa bo to, da poslej več ne bo mogoče uspešno interpretirati razkritij kot političnih zarot. Časopis je skrbno izbral »nategnjence« iz obeh velikih političnih družin evropskega parlamenta. Tudi ni diskreditiral samo kakšne Balkance, da bi ljudje pohiteli s stereotipnimi hitrimi sklepi. Dobro bo tudi to, da so morda prvič na delu ulovili prvokategorno politično ribo, pa nihče ni skušal organizirati obrambe: češ, politična zarota. V času, ko ljudje celo premikajo politične orientacije, da bi dobili politični azil za svoje domnevne ali dokazane grehe – denimo Bavčar, ki je dolga leta bil na drugem bregu, se je vrnil v Janšev objem – je to zelo pomembno. Upajmo, da bo poslej veljalo, da je korupcija korupcija, da je zloraba zloraba, da je lumparija lumparija. Da nima politične barve. Ima le barvo kriminala.