"Sama sem test na nedovoljene droge opravila v laboratoriju Inštituta za sodno medicino, ki je referenčen za Slovenijo. Bil je negativen in sem ga tudi predstavila medijem, s čimer sem jasno pokazala, da s testiranjem nimam težav in ga kadar koli lahko tudi ponovim."
notranja ministrica Katarina Kresal
***
"Nikoli nisem in tudi zdaj ne jemljem mamil. Če bi se izkazalo drugače, bom v eni uri odstopil s položaja predsednika vlade."
prvi minister Borut Pahor
***
"Če bi že razmišljali o pogojih za vstop v politiko, potem bi bili bolj primerni na primer inteligenčni testi, testi merjenja politične inteligence, emocionalne inteligence... Mimogrede, tudi nekdo, ki uživa metadon, lahko denimo pilotira letalo s 500 potniki."
minister dr. Igor Lukšič
***
Da slovenska politična norost nima meje, se je ponovno izkazalo, ko so se pojavile desničarske provokacije o obveznem testiranju na drogo. To pravzaprav ni nič novega, nič originalnega. Podobne provokacije so se že pojavljale tudi drugje. Pač tisti, ki jih poganja pivo in avtentična "ljudska norost", ne segajo po travi, kokainu in ostalih urbanih drogah. Tudi trezni so zadeti. Še huje. Nekateri so zasvojeni z nenavadnimi substancami; denimo z vonjem starih arhivskih papirjev. Tako zelo, da jim evidentno škodi, nažira razsodno moč. Zato gre predlog o obveznem testiranju bolj jemati kot ilustracijo parlamentarne in politične folklore kot resen politični spopad. Ne bi bilo vredno napisati o tem enega stavka, če se ne bi na provokacijo popolnoma neustrezno odzval del, morda celo večinski, tistih, na katere se je pokazalo s prstom. Že ko so se pojavili v rumenem tisku namigi, da drogo jemlje notranja ministrica Kresalova, sem bil šokiran, ko se je šla testirat. Saj rezultat je bil pričakovan (sicer se najbrž ne bi šla testirat), ampak cenena provokacija je vseeno v celoti uspela že s tem, da je privolila v igro, ki nesporno posega v človekovo zasebnost. Po tistem "pokončnem" dejanju Kresalove je bilo jasno, da bodo nekateri nesamozavestni politiki levoliberalnega bloka med seboj tekmovali, kdo se je pripravljen bolj javno razkazovati. Argument naj bi bil, da nimajo česa skrivati. Hja, potem pa naj pridejo goli na sejo vlade, če je zasebnost (tudi politikova) javna stvar. Če nimajo česa skrivati, še ne pomeni, da je primerno vse razkazovati. Z demagoškimi in populistični dejanji odzivati se na tovrstno provokacijo je bolj nevarno kot sama demagogija provokatorjev.
V poplavi nepremišljenega pristajanja na odpoved zasebnosti in navsezadnje dostojanstva gre zato toliko bolj pozdraviti tiste, ki niso nasedli poceni demagogiji. Tako sta Lukšič in Juri predlagala za poslance in politike test preverjanja splošne, politične in socialne inteligentnosti. Poslanec Kumer predlaga, da zakonski predlog testiranja razširijo na alkohol in tudi poligraf, da bi preverjali poslansko pregovorno resnicoljubnost. Bojim se, da bi po uporabi slednjega težko zagotavljali sklepčnost na sejah DZ, kajti pred vrati ne bi ostali le poslanci SDS, ki so notorični lažnivci in manipulanti, ampak tudi mnogi drugi.
Zanimivo je, kako sedanja opozicija vladajoči koaliciji očita, da se ukvarja z nepravimi, nerazvojnimi vprašanji. Češ, bolj jih zanima staro orožje kot izzivi za prihodnost. No, no. Staro orožje (kar je zgolj redukcija bolj neposrednega pojma preprodajanja orožja) je problem, obsedeno iskanje arhivskih dokumentov ter njihovo prirejanje in zavajanje, pa je razvojno naravnano.
Resnici na ljubo sta razvojne perspektive tako ali drugače zakartala tako opozicija kot vladajoča koalicija. V naslednjih tednih bo velik test racionalnosti, skorajda test inteligentnosti, opredeljevanje strank do referenduma o pokojninski reformi in do reforme same. Po eni strani sem si morda želel, da bi ustavno sodišče razsodilo drugače, a to bi v resnici bila potuha. Potuha za politiko. Ustavno sodišče ne more nadomeščati politike in njenega delovanja. Ne more namesto in na mestu političnega razreda prevzemati odgovornosti - za politične odločitve.
Vsekakor pa so posledice referenduma lahko katastrofične. V času izprijenega populizma je pač veliko bolj enostavno in učinkovito nagovarjati demos z demagoškimi puhlicami in krilaticami kot z racionalnimi argumenti. Žal to že nekaj časa počnejo sindikati (pokojninska reforma in še bolj malo delo). Vedno sem jih branil, da imajo svojo vlogo, da pač zastopajo drugačen in drug družbeni interes kot delodajalci in vlada. A tokrat ni več jasno, interes koga zastopajo. Še bolj pa je sprevržena politika Desus in njenega prvega moža Erjavca. Za Desus smo se nekako navadili, da je vedno in povsod zraven. Da se drži vladajoče koalicije kot koloradski hrošč dolenjskega krompirja. Ker lahko vedno izsiljuje in dobiva točke pri naivni populaciji upokojencev. A tokrat je igra res nevarna. To, kar počne Erjavec, ne škodi na dolgi rok le rodovom, ki prihajajo "na vrsto", ampak tudi sedanjim upokojencem. Ti bodo prazno blagajno prej občutili oz. njihovi otroci in vnuki. Vendar pa slišijo in se refleksno odzivajo zgolj na ime "upokojenska reforma" in jih ni težko prepričati, da je ta za njih, za upokojence, slaba. Zato bodo predstavljali velik delež kvote nasprotnikov zakona. O tem, da bodo v naslednjih letih lahko že tudi sami čutili prazno blagajno, ne razmišljajo. Nekdo bi jim to moral povedati. A tu se problem šele zares začne. V vsesplošnem nezaupanju in dvomu praktično ni politične instance, ni avtoritete, ki bi lahko uspešno pojasnila nujnost in neizogibnost reforme.
Vlada ima trenutno tako slab imidž, da je že to dovolj, da volilci zakon na referendumu zavrnejo. Zato menim, da nima kaj taktizirati, ampak mora radikalizirati svoj pristop. Najprej bi morali iz vlade in od korita nagnati Erjavca: to bi sicer morali storiti že veliko prej. Če ne prej, potem takrat, ko se je ugotovilo, da je za astronomske vsote kupoval patrije brez koles, motorjev in druge opreme. Sicer pa je Erjavec resnično karikatura upokojenske politike. Mladenič, ki poka od zdravja in ugodnega življenja na čelu upokojencev, ki iz meseca v mesec krpajo zdravje in svoj proračun - in verjamejo, da deluje v njihovo dobro.
Kaj torej storiti? Franco Juri je prejšnji teden dodobra razburil javnost in koalicijo s svojo oceno, za katero so sicer v koaliciji takoj poskočili, da zanjo nima nikakršnega mandata, a diagnoza je nadvse točna: vlada ima na koalicijskem vrhu zadnjo priložnost, da uredi razmere in izpostavi prioritete. Če vlada položaju ni kos, je boljše, da se umakne, pravi Juri. Če vlada tega ni pripravljena ali zmožna storiti, je po njegovih besedah edini možen naslednji korak zamenjava premiera Boruta Pahorja in vzpostavitev strokovnega vodstva. Po Juriju sicer pred razpadom koalicije obstaja nekaj možnih alternativ. Toda za to "je potreben pogum in bomo videli, koliko ga imamo", dodaja Juri.
Krvavo resnično.