Zadnjič na nogometni tekmi Chelsea - Manchester United je kamera med običajnimi navijači na tribuni ujela Garyja Nevilla, nedavno upokojenega nogometaša Uniteda in bržkone enega najbolj gorečih privržencev svojega kluba, ki se je v igralski karieri prav zavoljo svoje privrženosti domicilnemu dresu zapletel v marsikateri osebni spor. Kakopak je to, da se igralec pomeša med običajne navijače, simpatično samo po sebi, saj v osnovi govori o tem, da se ne boji stika z običajnim življem oziroma ga celo potrebuje.
Lahko ga razumemo. Gledanje tekme na tribuni VIP je nekaj drugega. Resda ti položaj ponuja več udobja (če seveda ne gre za Stožice, kjer je normalnih stolov za privrženca nekoliko bolj bajsijevskih kapacitet tudi na VIP-tribuni komaj nekaj, vsi drugi morajo sedeti na enako utesnjujočih stolčkih kot obiskovalci na preostalih delih stadiona), a tudi nekakšno izoliranost od tekme. Na VIP-tribuni vsi pazijo na reakcije, ne padajo v tekmo, ne kažejo navijaških strasti in podobno.
Gre za vedenje, ki utrjuje paradigmo, da naj bi bile navijaške strasti značilnost običajnih nekontrolirancev, ki zavoljo sužnjevanja prav tem strastem ne zmorejo vzpona nad lastno čustvovanje in se zato tudi nikdar statusno ne povzpnejo do VIP. Zato tam, seveda z izjemo redkih primerov, kadar tja vpadejo kakšni čudni "partibrejkerji", težko zaznaš, da kdo benti nad sodnikom in ga sočno pošilja, kamor se sodniki na tekmi pač pošiljajo. Kajti na VIP-tribuni vsi simulirajo "stroko".
Neki uravnotežen objektiven nadpogled na dogajanje. Gary se je torej odločil pogledati tekmo med navijači, vseeno pa je bil posnetek, ko je popolnoma "padel ven", cepetal in krilil z rokami zaradi neke zamujene priložnosti Uniteda, presenetljiv. Kajti deloval je tako, kot da res nikdar ni stal na terenu in sodeloval v igri oziroma kot da res nikdar ni imel priložnosti spoznati, kako hitro se ti v športu kaj ponesreči. Kajti takšna je navijaška narava. Ne priznava neuspehov. Ne priznava truda zaman, čeprav je tega truda v športu bistveno več kot truda, ki da rezultat. Zmagovalec je običajno samo en, vsi drugi pa so zgolj soudeleženci. Ki trenirajo enako redno, veliko in zagnano, samo da njihov trud ni poplačan z uspehi.
