Natančneje povedano, zgodila sta se nam njegov župan Mohor Bogataj in mestni svet, ki je gladko razveljavil razpis, po katerem je bila že junija lani na položaj direktorice Prešernovega gledališča Kranj izbrana ena naših najbolj prodornih režiserk Ivana Djilas. Septembra je mestni svet, takrat še v drugi sestavi, to imenovanje potrdil, saj so Djilasovo podprli v svetu zavoda, v strokovnem svetu in zaposleni, sedanji mestni svet pa je na pobudo župana sklep razveljavil. Upravno sodišče mu je zaradi pritožbe dosedanjega direktorja gledališča in ponovnega kandidata Boruta Veselka resda naložilo, naj izda nov sklep o imenovanju Djilasove, toda ta tega ni storil, ampak ga je enostavno razveljavil in napovedal nov razpis.

In zdaj k bolj prikritim, a odločilnim razlogom za odločitev, ki ni le grobo poseganje v avtonomijo delovanja gledališča, ampak ustvarja tudi nove formalne zaplete, saj ima Djilasova, ki ima podpisano pogodbo o zaposlitvi in je šest mesecev že pripravljala repertoar, odlično podlago za tožbo.

Prvega preberemo že v sklepu mestnega sveta o ponovnem razpisu: "...ker so bile vmes volitve". Tako je. Bile so lokalne volitve. In slovenska politična pamet je tako naduta in hkrati tako kratka, da vsakokratno osvojitev oblasti v vsaki vasi razume kot veliki pok, začetek sveta, ki bo končno stvari postavil na pravo mesto. Politika v naših logih ni začasna funkcija, na kateri je treba za ljudi čim več postoriti, politika je v prvi vrsti boj s svojimi političnimi nasprotniki, njihovo blatenje, onemogočanje, minimaliziranje in uničevanje dosežkov prejšnje oblasti ter uzurpacija položajev. Lokalne oblasti, ki nenehno vekajo nad prevlado države in dušečo centralizacijo, nenadoma izgubijo ves decentralizacijski talent, kadar gre za njihova domača okolja: mestni svet žaljivo ignorira odločitve organov v gledališču, razglasi se za "državo", ki nenadoma ve več o gledališču in ustvarjalnosti kot strokovni organi, ki imajo zakonsko dolžnost izbirati direktorje, medtem ko je potrditev v mestnem svetu v normalnih demokratičnih okoljih, kjer mestna politika priznava delitev pristojnosti, zgolj formalnost. Če se seveda ne trudi postavljati "svojih" ljudi na položaje.

"Svojih" ljudi - no tu smo pri drugi, a najpomembnejši zadevi. Kajti "naš" človek Djilasova seveda ni, pa naj je v enajstih letih, kar tu živi, režirala že toliko izvrstnih predstav, prejela nemalo priznanj in prispevala k razvoju "našega" gledališča. Vsak pravoverni Slovenceljček se namreč ob zvenu tega imena zdrzne: "Joooj, to ni našeeeee! Le kaj je to? Hudiča, Srbiiiiii! Nečista kri, balkansko-komunistično-turški geni! Bejžmoooo!"

In to je bil v resnici problem te klavrne politikantske druščine: opletali so s formulacijami, ki so jasno kazale zaplankano ksenofobnost ("Djilasova iz Beograda") in lokalpatriotski idiotizem: "Na tem mestu potrebujemo Kranjčana!" Sveta pomagavka! V dobi, ko člani mestnega sveta vsak dan goltajo kitajski riž in ameriški kečap, afriške arašide in ukrajinsko mleko v južnoameriški kavi, dopustujejo pa v libijskih puščavah, bi imeli na čelu gledališča "Kranjčana". V globalnem svetu, kjer se ljudje v milijardah vsak dan prelivajo sem in tja po planetu, bi Kranj, ta popek sveta, rad ohranjal svoje pleme čisto! Pa četudi za ceno propada gledališča!

In ni problem le nečista južnjaška kri, celo tolminska je bila pred leti, ko je od tam v Kranj prišel direktor knjižnice, sporna. Ker tudi ni bila kranjska, jasno. Kranjska je namreč poleg klobase očitno še neka druga imanentna kakovost, kakovost duha, ki veje iz tega prelepega mesta, samega sebi zadostnega, ki ne potrebuje tujcev, ne potrebuje prišlekov, ne, nam je tako lepo, ko smo tako "čisti", da bomo to idilo tudi ohranili, z vsemi sredstvi. (Ves tisti nekoliko manj idilični gnoj, ki so ga v predvolilnem boju zlivali drug čez drugega, "čist" čez "čistega", pa je bil tako in tako namenjen le cvetličnim gredicam.)

Djilasova seveda ni prva, ki se je je lotil ta naš krasni, endemični nacionalizem, zaradi napačne barve krvi jih je slišal že režiser in dramatik Dušan Jovanović, sporno je bilo belgijsko poreklo strokovnjaka za film, na udaru je bil neslovenski ljubljanski župan, razni parlamentarni "puškomitraljezi" se oglasijo vsakič, ko zazveni ime Radić, Žarnić… Prav nič ni važno, ali je dober ali slab, važno je, da se narobe piše.

Ta klavrna pamet seveda ne pomisli, da bi bilo v Ljubljani prekleto prazno, če bi kovčke pobrali vsi, ki smo tu na začasnem življenju v "tujini", da nas je vseh državljanov v Sloveniji toliko kot kakšno manjše predmestje Londona, in da logično gledano ne moremo biti božji izbranci in imeti milijona genijev, tako da bi lahko mirno nagnali ostali nečisti milijon.

A virus blut und boden ni edini škodljivec, spomnimo se grozljivo primitivnih komentarjev ob predsedniški kandidatki Eleni Pečarič, ki ji je komentator zaradi bolezni celo odrekal opravilno sposobnost. Vse, kar ne ustreza rdečeličnemu Kranjcu, je treba odstraniti, pa naj bo vrhunski pesnik, tujec, manjšinec, ženska: "Kranjec moj mu osle kaže."

Tisto, kar je v kranjskem primeru še posebej poučno, pa je ponovni dokaz, kdo je v Sloveniji najbolj nestrpen. Ne ljudje, ne običajni prebivalci, ki razmeroma strpno živimo drug ob drugem z našimi razlikami in z našimi podobnostmi, pravi hujskači so predvsem politiki, od najvišje do najnižje ravni. Oni sejejo in krepijo predsodke, da lahko za kulisami mešetarijo. Djilasova se iz umazanega boja umika, zato je zdaj nagradno vprašanje, komu je mestna vrhuška pripravila teren. Medtem pa se neki pokojnik v Prešernovem mestu obrača v zaledeneli zemljici ob žalostni ugotovitvi, da "njegovi" tudi po 160 letih še vedno niso dojeli niti najbolj slavnega stiha njegove Zdravljice.