Ameriška je s protesta v Madisonu, prestolnici Wisconsina. Eden od protestnikov ima transparent, na katerem so tri slike: Hosni Mubarak, Adolf Hitler in Scott Walker. Napis sporoča: "Mubarak + Hitler = Scott Walker". Da bi podprl sporočilo, je protestnik okrasil Walkerja z znamenitimi Hitlerjevimi brki. Fotografija iz postmubarakovskega Egipta je bolj optimistična. V ozadju je množično zborovanje s številnimi egipčanskimi zastavami, v ospredju pa mladenič z rumenim plakatom in na roko napisanim sporočilom v angleščini: "Egipt podpira delavce v Wisconsinu." Na strani pa je pripisano: "En svet, ena bolečina." (Ker vladajoči mediji takšnih sporočil ne popularizirajo, naj dodam povezavo: http://twitpic.com/419nfm.)
Ta egipčanska fotografija posredno kaže na enega ključnih momentov sedanjega dogajanja v Egiptu. Beseda, ki se jo je še pred enim mesecem - in po zaslugi zlasti izraelske propagande in zahodnjaške neumnosti še malo dlje - lepilo na Egipt, je bila "islamizem". Ker se med ljudsko vstajo pričakovana podoba "islamistov" ni hotela materializirati in ker je ljudstvo zmagalo, je bilo treba iznajti novo oznako. Najpogostejša, kolikor lahko vidim, je zdaj "mladina". Na napisu na fotografiji, o kateri pišem, pa se pojavi beseda, ki smo jo v naši civilizaciji kolektivno že zdavnaj zavrgli kot zastarelo: "delavci".
Mubarak je padel dan ali dva po tem, ko se je ljudski vstaji množično pridružilo organizirano delavstvo. Velik in pomemben del dejavnosti včerajšnjih protestnikov je danes, stran od televizijskih kamer, posvečen obnavljanju in utrjevanju delavske organiziranosti in formuliranju političnih ciljev in zahtev v interesu delavcev. "Egipt podpira wisconsinske delavce," ker so se delavci v Egiptu ravnokar uspešno uprli politični diktaturi in roparski ekonomiji, ki jo je ta diktatura prakticirala in vzdrževala v lastnem in našem - zahodnem - interesu, in ker si zdaj skupaj z drugimi družbenimi skupinami in političnimi silami prizadevajo za dostojnejše življenje. S protestom v Wisconsinu jih vežeta tako empatija kot solidarnost: "En svet, ena bolečina."
Za kaj gre v Wisconsinu in kdo je tisti Scott Walker? Walker je republikanski guverner te ameriške zvezne države, izvoljen na nedavnih volitvah, na katerih so demokrati plačali za svojo brezidejno in brezhrbtenično politiko. Tako Wisconsin kot večino drugih zveznih držav in federalno državo samo pestijo hudi proračunski primanjkljaji. Nič čudnega. Plenilska ekonomija, od katere ima nacija v najboljšem primeru malo koristi od velikanskih dobičkov, ki jih v globalnih okvirih kujejo korporacijske vrhuške in finančni špekulanti; naraščajoča neenakost med dohodki vedno ožje skupine vse bolj bogatih najbogatejših in ostalega prebivalstva, ki je postala ne le politično neopravičljiva in moralno nevzdržna, marveč tudi gospodarsko kontraproduktivna; blazne in katastrofalne vojne, ki jih vodi država že deset let in ki požirajo nepredstavljive vsote davkoplačevalskega denarja in tujih kreditov ter porajajo veliko korupcijo - vse to obrodi sadove, pred katerimi si je vedno težje zatiskati oči. Vse bolj očitno postaja, da tako ne more iti več naprej.
Kje se država najprej odzove na rezultate lastne zgrešene politike? Tam, kjer jo zaboli. Pri proračunu, od katerega živi. Oklestiti je treba izdatke. In kaj se klesti? Socialne programe, vlaganja v infrastrukturo, izobraževanje, študentska posojila, pomoč revežem in druge humanitarne programe, programe za zaščito ali rehabilitacijo okolja... Kje se varčuje? Pri plačah javnih uslužbencev, pri zaposlovanju učiteljev v javnih šolah in njihovih dohodkih, pri pokojninah... Medtem ko si najvišji funkcionarji namenjajo več sredstev za lastno varnost, se sredstva za uveljavljanje zakonitosti in zagotavljanje varnosti običajnih ljudi krčijo...
Scott Walker izvaja republikansko strategijo. Ni se zadovoljil s tem, da so delavci v javnem sektorju oziroma njihovi sindikati privolili v zmanjševanje plač in povečanje prispevkov za zdravstvo in pokojnine. Vzeti jim hoče pravico do kolektivnih pogajanj. To je veliki načrt republikancev. Pozornost javnosti preusmerjajo stran od dejanskih razlogov za proračunski primanjkljaj in zanj krivijo sindikalno organizirane javne delavce, češ do so si pripogajali previsoke plače in druge ugodnosti. Republikanci operirajo z napačnimi ali prikrojenimi podatki, da bi naščuvali delavce v zasebnem sektorju proti tistim v javnem, neorganizirane proti sindikalno organiziranim, mlade proti starim. Proračunsko krizo skušajo izrabiti za uničenje sindikatov javnih delavcev. Ker ti sindikati podpirajo demokrate, bi republikanci s tem vzeli demokratski stranki pomemben vir dohodkov. Še pomembnejše je, da je uničenje sindikatov nujni korak k nadaljnjemu krčenju javnega sektorja in konec koncev javne oblasti, kar bi najbogatejšim dalo večjo svobodo delovanja.
Delavci v Wisconsinu so se Walkerjevim načrtom uprli. Ne pustijo si vzeti pravice do kolektivnega nastopanja. Šli so na ulico. Že deset dni jih tam protestira na desettisoče. Zasedli so vladno palačo. Upor narašča. Pridružujejo se jim delavci in študentje iz drugih zveznih držav. To so največje demonstracije v ZDA po vietnamski vojni. In navdih črpajo iz Egipta. Protestniki se primerjajo z egipčanskimi protestniki. Egipčanom se zahvaljujejo, ker so jim pokazali pot. Svoje nasprotnike enačijo z egipčanskim diktatorjem. Zasedeno vladno palačo v Madisonu imenujejo svoj Tahrir.
Republikanci niso neumni. Zavedajo se eksplozivne moči primerjav wisconsinskega upora z egipčanskim. Sami vsiljujejo primerjavo z Grčijo. Protestnike v Madisonu primerjajo s tistimi v Atenah. In Grčija zanje ni upor proti neoliberalističnemu discipliniranju, temveč nasilniško zavračanje ekonomske racionalnosti in politične odgovornosti. Protestniki odgovarjajo, da so republikanci tisti, ki delujejo neodgovorno, in da v danem spopadu ne gre za proračun, temveč za politično moč in oblast. Ker so republikanci njihovi nasprotniki, Obama pa jih je razočaral in nanj in na njegove ne računajo več, jemljejo svojo usodo v svoje roke. Zasedena vladna palača je Tahrir.
V wisconsinskem boju za politične simbole morda lahko zaznamo politični tektonski premik. Američani, ki se bojujejo za svoje pravice, se primerjajo z Egipčani, medtem ko se Egipčani ne primerjajo z Američani ali drugimi Zahodnjaki. Je zahodni politični imaginarij izgubil hegemonijo?
