Vsak režiser bi za to, da ljudem, četudi so nedolžni, nažene strah in ponižnost v kosti, uporabil enako scenografijo. Učinek te izpostavljenosti pogledom z vseh strani, te dolge mučne stoje ves čas zaslišanja, tega zahtevanega "nastopa" in govorjenja v mikrofon je bil celo name, ki sem bila le posredna priča in ki sem vajena javnih nastopov, presenetljiv: suho grlo, trema, negotovost… Vsi simptomi, ki jih beremo kot znamenja krivde!

Kako ta ambient deluje na običajne ljudi, nevajene artikuliranja, si sploh ne morem predstavljati. In k temu je treba dodati, da je obtoženi nenehno vpil name in da mi je njegova odvetnica na vsak način skušala nekaj podtakniti. Nenadoma nisem bila več le posredna priča, nekdo, ki mu je nekdo zaupal zlorabo, bila sem novinarka, ki piše o zlorabah in ki zdaj sodeluje v krivi ovadbi, očitno iz nekakšnih poklicnih ali materialnih interesov, bila sem del zarote zoper nedolžnega obtoženega. Iz priče sem bila nenadoma osumljenka, žrtev spolne zlorabe pa je bila nenadoma histeričarka ali prevarantka. Zobozdravnik, ki jo je med tem, ko je imela v ustih vrsto pripomočkov, otipaval, je bil oproščen. Šlo je za sprostitveno masažo, je trdil, in sodišče mu je verjelo. Obtoženčeva priča je bil tudi ugledni zdravnik. Verjetno je povedal, da njega kolega zobozdravnik ni nikoli otipaval.

Sodba je hotela biti salomonska: sodnica je žrtvi priznala avtentičnost izjav in prizadetosti, toda pri obtoženemu ni mogla ugotoviti naklepa spolne zlorabe.

Po mojem globokem prepričanju je s tem storila strašljivo logično napako: dejanje je presojala skozi oči storilca, ne žrtve. Za prizadeto žrtev namreč motivi in naklepi niso pomembni: jo je otipaval iz spolnega užitka ali zaradi eksperimentalne masažne doktrine, ne more biti odločujoče, dejstvo je, da je brez dovoljenja posegal v njeno intimnost, da je zlorabil položaj in jo s tem ponižal in ranil. Dejstvo je otipavanje, ki ga storilec sploh ni zanikal, in dejstvo je njena psihološka poškodovanost. Dejstvo je, da je ni ženske v tej državi, ki bi otipavanje po prsih na zobozdravniškem stolu sprejemala kot del terapije. Razen ene: sodnice.

In še eno dejstvo je: jaz sem kriva. Kriva sem, ker sem prijateljici, ko me je po tem dogodku vprašala, kaj naj naredi, svetovala, naj storilca prijavi. V imenu vseh žensk, v imenu pretrganja molka. Danes je dvojno ponižana. Danes moram v nasprotju z vsem, kar sem doslej verjela in mislila, ženskam svetovati, naj se ne izpostavljajo. Naj molčijo, kot nekoč. Še posebej pa naj starši ne prijavljajo zlorabe otrok. Kajti če sem po svoji izkušnji verjela, da je bila izjemna, mi je ta teden postalo jasno: ne, to je naša običajna sodniška praksa.

Mariborsko višje sodišče je namreč oprostilo duhovnika, ki je otipaval otroke, s popolnoma enako obrazložitvijo: "Otipavanje deklet ni bilo spolno nadlegovanje." Ni bilo spolno nadlegovanje??! Kaj je torej bilo? Spet masaža, terapija, preizkušanje kakovosti tekstila, v katerega so bile oblečene, jemanje mere za nove hlače, nov pristop k spoznavanju boga?

Prav vsak človek na tem ljubem svetu, ne glede na kulturne vzorce, razume tujo roko na zadnjici ali prsih na enak način: to je intimna, erogena cona in tuja roka lahko tja zaide le povabljena. Vse drugo je kršitev spolne nedotakljivosti, je nadlegovanje, je spolno nadlegovanje. Če gre za otroka, celo povabilo ne daje nikakršne odveze.

So torej naše sodnice in sodniki popolnoma zblazneli? Ali so v svoji intelektualni nemarnosti spregledali ta bistveni vidik, da ta roka na telesu žge, ne glede na to, iz kakšnih motivov in naklepov jo je človek tja položil? In ali so spregledali, da je v obeh primerih šlo za izrazito nadrejen odnos, kjer ne pacientka ne otroci zaradi avtoritete Zdravnika, Duhovnika, niso mogli odreagirati z običajno obrambno reakcijo? Ali je torej v Sloveniji odslej tako, da bo morala žrtev pri vsaki brci, ki jo bo dobila, dokazovati, da je bil namen storilca prizadejati bolečino, ne pa igrati nogomet?

Vprašanje je retorično, kajti odgovor so zapisali višji sodniki v Mariboru: "Nepomembna je okoliščina, kako so oškodovanke obtoženčevo dejanje dojemale." Natančno to dokazuje ta sodna praksa: sodniki se poglabljajo v spolno življenje obtoženega in če pri dejanju ne zaznajo "obstoja spolnega nagona" (kaj neki bi lahko zaznali po letih, ki so minila od dogodka, erekcijo?!), je nedolžen. Da je žrtev zlorabljena, je "nepomembna okoliščina". Da sodišča s to neverjetno miselno perverzijo ščitijo storilce, pa je veliko, veliko bolj pomembna okoliščina.

V nekem drugem kontekstu sem v razmišljanjih pravnikov nato dobila vsaj eno razlago, ki bi lahko pojasnila, kaj se pravzaprav dogaja, pa ne le na področju zlorab, ampak še posebej na področju korupcije in gospodarskega kriminala: oprostilna sodba je enostavnejša. Zanjo zadošča navajanje takšnih notoričnih neumnosti, kot je bil v navedenih primerih tisti o manjkajočem naklepu ali nepomembnosti žrtvinih občutij, ali pa bolj običajno pomanjkanje dokazov. Za obsodbo je potrebno veliko, veliko več: najprej trdo delo, potem pa natančna, skrbna argumentacija, ki bo zdržala tudi presojo na višjem sodišču. Po mnenju teh pravnikov velika količina oprostilnih sodb ni posledica krivih ovadb ali izjemne skrbi naših sodnikov, da ne bi obsodili nedolžnega, ampak njihova strokovna negotovost ali lenoba. Ki je še toliko bolj očitna vpričo bataljona nadvse agilnih odvetnikov, ki v obrambi obtoženih (zlo)rabljajo prav to slabo strokovno podkovanost, negotovost, procesne napake, formalne spodrsljaje.

Ali je res ta razlog botroval tudi zgornjim razsodbam, ali pa sodniki pri nas res ne razumejo niti temeljnih pojmov, kot je nedotakljivost telesa, ne vem. Vem pa, da zobozdravnik naprej masira in duhovnik naprej skrbi za otroke…