Poveznjene oranžne kapuce sredi vrelega kubanskega sonca so tako ganile Obamo, da je (med drugim tudi) na zaprtju Guantanama zgradil svojo volilno bazo, zato se bodo zdaj prerazporejale po različnih državah sveta. Revežem moramo pomagati, da Obama upraviči svoje obljube, zato mu na pomoč skače vrsta predsednikov in tudi držav - seveda vsak s svojo računico. Da imamo v Sloveniji prenapolnjene zapore, da je ponekod dvakrat več zapornikov od kapacitet teh ustanov, ni ovira - v vsesplošni krizi gradimo nove, da bomo konkurenčni. Zdaj bomo uvozili tudi "Busheve skrajneže" z razbeljenega sonca in z oranžno kapuco.

Za boj proti terorizmu je bilo doslej namenjenega več denarja kot za okrevanje gospodarstva - pravzaprav so Združene države z oboroževalno tekmo in umetnim ustvarjanjem vojn ter s spremljajočimi "urgentnimi" zakoni poskušale prikriti vse manjšo moč na finančnih in gospodarskih trgih. Tudi v Sloveniji je boj proti terorizmu ter z njim povezana sredstva za odkrivanje skrajnežev na domačem teritoriju iznašel prvega terorista, ki je pred srečanjem Bush-Putin leta 2001 "ogrozil" predsednika Združenih držav. Celotna procedura je takrat tekla resneje, kot če bi na zatožni klopi sedel neki prekupčevalec z belim blagom ali pa serijski morilec, kaj šele kdo iz nadzornih svetov, uprav ali kdo izmed lastnikov podjetja, ki so se okitili na račun uničenja (državnih) podjetij.

Čeprav smo v zadnjih dveh letih v Sloveniji priče senzacionalnemu zapiranju in preiskovanju nekdaj "uspešnih" menedžerjev ali lastnikov podjetij, ki nikdar ne pokleknejo pod roko pravice, policija tiho in nevidno ustvarja še neki drugi "lov" - lov na teroriste. Nasprotno od perverznih kapitalistov, ki so oškodovali državo, lokalno skupnost, delavce ali okolje in ki najverjetneje nikdar ne bodo pristali v zaporu, je iskanje in lovljenje potencialnih teroristov - seveda najbolj takih, ki ne morejo biti ne škodljivi ne nevarni - veliko pomembnejše. Za take novce, kot smo jih namenili preprečevanju terorizma, bo pa že treba najti vsaj kakšno potencialno nevarnost.

Na Krasu se je policija obregnila ob letake, ki napovedujejo predavanja baskovskega študenta. Čeprav je njegov obisk le delček iz redne, vsakoletne februarske svetovne solidarnostne akcije, ki opozarja na nasilje nad najstarejšim ljudstvom celine, na getoizacijo koščka Evrope, prepoved "določenega" načina življenja, preprečevanje svobode gibanja in izražanja v baskovskih deželah, se je policija odzvala resno, kot se za terorizem spodobi. Čeprav je namen obiska iz Baskije le poskus izobraževanja in seznanjanja o represiji nad baskovskim ljudstvom ter predstavljanje zločinov, ki mimo oči evropske javnosti terjajo krvave zadušitve uporov - tako rekoč redek glas, ki predre zidove "demokratičnega apartheida" sredi Španije in Francije -, je akcija stekla kot lov na teroriste.

Baskovski študenti in mladina vsako leto obiščejo Slovenijo, da spregovorijo o svojem načinu življenja in kulturi, ki sta v več pogledih predkapitalistična in zato Evropi nevarna. Baskovske dežele poznajo različne oblike samoupravljanja, imajo močno tradicijo samodoločanja skupnosti, ki jih je tudi obvarovala pred agresijo in nasiljem Španije in Francije. Prav zaradi teh in podobnih kulturnih in političnih prednosti ter nepodredljivosti kapitalistični tekmi se jih znotraj Evrope obravnava po režimu "apartheida". Izpostavljene voditelje strank in združenj ter demonstrante pa zapirajo in mučijo še z veliko bolj nasilnimi ukrepi, kot so jih iznašli za Guantanamo. To pričajo fotografije žrtev nasilja, ki jih baskovski študentje prinesejo svojim kolegom po Evropi.

Apartheid v Baskiji je proizvedel 2000 političnih prebežnikov, 15.000 politično motiviranih zapornih kazni od padca Francove fašistične diktature leta 1975 - v času tako imenovane demokratične, svobodne Evrope. Baskija si je nakopala 735 političnih zapornikov, ki so razseljeni v 88 zaporih, oddaljenih v povprečju 700 kilometrov od svojih domov. Samo leta 2007 je bilo 97 brutalno zatrtih nenasilnih manifestacij, pri čemer je bilo ranjenih 148 ljudi, 490 pa priprtih. V Baskiji je enajstkrat večja prisotnost represivnih organov, kot je sicer običajno za preostali zahod. Vsako anomalijo ali poskus upora se obravnava kot organizirano akcijo terorizma. Če pride prav, je vse, kar leze in gre, naj bo mladoletno in neizkušeno, enostavno Eta - izgovor, ki lahko upraviči vsako umetno proizvedeno represijo v državi.

V Sloveniji se, podobno kot v večini držav EU, prav vse, kar je vezano na Baskijo, povezuje izključno z Eto, terorizmom, podtikanjem bomb in separatizmom. Ko je slovenska policija na Krasu naletela na letak o predavanju tega študenta, se je začela živčna preiskava. Kaj če imamo Eto tudi v Sloveniji? Da so državni aparati bolj podvrženi ideologijam in njihovim interpretacijam, ki prihajajo iz tujine, kot pa da bi iz lastne izkušnje osamosvajanja, za katero se še danes meni, da je bila izključno pozitivna, premišljali potrebe drugih ljudstev v "demokratični" Evropi, seveda ne gre pričakovati. Da so pripadniki italijanske mafije v zadnjih desetih letih izrabljali Kras kot zatočišče za pranje denarja in užitke v igralništvu, policije doslej ni zmotilo. Še več, da so imeli mafijo v svojih rajonih, jim je bilo treba sporočiti iz Rima, pa so to novico vseeno demantirali.

Tako se ustvarja lov na terorizem - če je in tudi kadar ga ni. A kljub represijam držav in posebnih protiterorističnih enot in celic v Evropi se zlasti mladi povezujejo in izmenjujejo izkušnje zatiranja, ki se v mnogih nikdar razstrtih delih Evrope kažejo kot eklatantno kršenje osnovnih človekovih svoboščin, zlasti pa načinov, kako potencialnim osvobajajočim silam pristriči peruti, da jim prepoveš šolanje, gibanje, artikuliranje groženj in nasilja ter zaposlitev.