Pripovedovali so zgodbe svojega življenja. Kazali so na svoje otroke in pripovedovali, kako si predstavljajo njihovo prihodnost. V zboru so peli nacionalno himno. Kazali brazgotine, ki so jih dobili v zaporih. Kričali parole o koncu režima, se posmehovali, zmerjali. Teptali so sliko predsednika Mubaraka in na enem vogalu obesili njegovo lutko. Plesali so v ritmu skandiranja, ki je zahtevalo njegov takojšen odhod. Na koncu pa se je sporočilo neskončne množice ljudi seštelo v eno preprosto sporočilo. "Hočemo civiliste, nočemo vojakov. Nočemo več videti uniform. Hočemo svobodo." Sporočilo ni bilo namenjeno gručam vojakov, ki so s tanki zapirali dohode na trg. Egipčani dobro vedo, da je njihova vojska izgubila vse vojne, v katere se je spustila. Večina moških na trgu je služila v tej vojski. Tri leta, če niso imeli izobrazbe. Dve leti, če so končali srednjo šolo. Eno leto, če so diplomirali. Vedeli so, da se za strašnim železjem, ki so ga privlekli na trg, skriva bedno življenje v vojašnicah, kjer življenjski standard običajnih vojakov ni nič boljši od življenja drugih Egipčanov. Življenja vojakov so poceni tako kot življenja ljudi na cesti. Mlad fant je kazal prgišče praznih tulcev za izstreljevanje solzilnega plina, na katerih je pisalo, da so izdelani v Združenih državah. Vendar njegovo sporočilo ni bilo običajna tirada proti Ameriki in njeni politiki na Bližnjem vzhodu. Izražal je obžalovanje nad lastno državo. "Vidiš," je rekel. "Še solzilca ne znajo sami narediti."

Vzkliki so bili namenjeni generalom, ki so pol stoletja vladali Egiptu, in ogromnemu policijskemu stroju, s katerim so obvladovali državo. Egiptovska država je temeljila na strahu državljanov pred policijo. Pred policijo, ki je obvladovala ulice in varovala vse malo bolj ugledne zgradbe v mestu. Pred politično policijo, ki je preganjala vsako kolikor toliko učinkovito obliko političnega organiziranja. Pred črno oblečenimi protidemonstracijskimi enotami, ki so drobile vse pred seboj. In pred vsem režimom, ki je trideset let zapored vsako leto s slovesno sejo parlamenta obnovil izredno stanje.

Ceremonija je potekala s svojevrstno demonično eleganco. Na strogo nadzorovanih volitvah izvoljeni parlament je podaljšal izredno stanje in predal absolutno oblast predsedniku Mubaraku. Če policijsko zatiranje ni bilo dovolj, so lahko komur koli sodila vojaška sodišča. Civilist se je vedno znova brez pravic znašel pred uniformo. Prestrašenost je temeljila na trdnih temeljih policijskega pretepanja, zaporov in usmrtitev. Strah ni minil sam od sebe. Meter za metrom so v četrtek in petek demonstranti osvajali ozemlje, na katerem je strah sprhnel. V uličnih bitkah s protidemonstracijskimi enotami so počasi napredovali skozi trg Tahrir, na mostove prek ulic in po ulicah, ki peljejo v središče mesta. In potem so svoje ozemlje obdržali kot prostor svobode izražanja.

Le kaj jih je gnalo, da so hodili skozi solzilec in potiskali nazaj policijske ščite?

"Samospoštovanje," mi je odgovoril gospod, ki je na Tahrir prišel z dvajsetletno hčerko. "Mi smo izgubili samospoštovanje. Režim nas je pretvoril v narod beračev. Zdaj ne beračimo, ampak zahtevamo svoje. To nam vrača samospoštovanje. Prvič v mojem življenju."

Vprašal sem ga, ali je hčerko pripeljal, da vidi, kakšna je od blizu videti svoboda.

"Nisem jaz pripeljal nje, se je zasmejal. "Ona je pripeljala mene."

Drug zrel moški je končal univerzo, preživljal pa se je tako, da je hkrati delal kot računovodja, taksist in vodič. Razložil je, kako je prišlo do upora, v katerem je bil samo opazovalec.

"Mladi ljudje so študirali in dobili poklice. Potem pa niso dobili dela. Imeli so znanje, pa ga niso imeli kje uporabiti. Ustvarili so novo politično okolje."

Množični izobraževalni sistem je vsako leto proizvedel na deset tisoč novih diplomirancev, ki so po končanem študiju posedali brez dela in brez denarja. Za nekaj funtov so bili pripravljeni delati kar koli.

"V prostem času pa smo lahko gledali samo v zrak," je dejala Mahin, ki je nosila modna pisana očala in svetlomodro ruto. "Začeli smo se pogovarjati po internetu, ker je bilo poceni. Leta smo klepetali. Fantje in punce, fanti in fanti, punce in punce. Same traparije. In pred dvema letoma se je začelo vse pogosteje slišati, da dajmo iz tega narediti kaj dobrega. Dajmo nekaj narediti iz tega. Nekaj dobrega. Trajalo je veliko časa. Potem smo videli Tunizijo. Nenadoma smo vsi vedeli. To hočemo. V dveh dneh smo se dogovorili, da pridemo na Tahrir in v vsa druga mesta v Egiptu." Upor je organizirala generacija, ki je prej ni bilo videti nikjer. Namesto na televiziji so si svet ogledali na internetu in presenečeni odkrili, da niso sami. Da jih je v Egiptu veliko in da imajo neskončno časa za pogovore o tem, kaj narediti s svojo državo.

Prevrat v Tuniziji jim je pokazal, da je mogoče tudi v arabskih državah izvesti spremembo oblasti z množičnimi demonstracijami. Prišli so na ulice in iz njih pregnali policijo.

Vsaj toliko kot policija so bile presenečene tradicionalne opozicijske stranke, ki so bile navajene, da vsako bitko z oblastjo vnaprej izgubijo. Obupali so sindikati, leva opozicija in konservativni muslimanski brati. Ko je nova generacija fizično zavzela osrednji trg v Kairu in se ni pustila pregnati z njega, so tudi drugi razumeli, da je nastal nov svet, v katerem morajo najti svoj prostor. Več kot en teden pritiskajo na predsednika Mubaraka, naj odstopi.

V torek zvečer je nastopil na televiziji. Oznanil je, da jeseni ne bo kandidiral na predsedniških volitvah in da bo reformiral oblast. Množica na trgu je takoj izrazila svoje nezadovoljstvo. Izzvenelo je kot en teden prepozno in veliko premalo. Diktatorji bi morali biti bolj previdni, kako poimenujejo svoje trge. Trg Tahrir je trg osvoboditve. Beseda je v zadnjem tednu dobila pomene, ki jih v arabščini niso poznali desetletja. Egipčani se v prvem tednu protestov niso znebili režima. Osvobodili pa so se strahu pred njim.