Marcel Štefančič: Poglejte, Janša povsod vidi Kučana. Vi se pojavljate zdaj v bližini Janše na teh, tudi osamosvojiteljskih ceremonijah. A se skušate v politiko vrniti prek Janše? A v politiki vidite svojo potencialno zaščitnico, svoje zaklonišče?

Igor Bavčar: Osamosvojitev je del moje osebne zgodbe, ki se je ne nameravam odreči zaradi tega, ker si kdo predstavlja, da ne bi smel biti blizu Janše, ali ker kdo misli, da bi moral biti kje drugje, zato to nima nobene zveze s tem.

Marcel Štefančič: Ja, glejte, ampak vojno proti tajkunom je začel Janez Janša, kako da je vas takrat zaobšel? Tajkune je risal kot politično nastavljene direktorje velikih podjetij, saj vi bi takrat pravzaprav sodili noter.

Igor Bavčar: Nisem imel občutka, da je mene zaobšel.

Igor Bavčar o nemoralnosti zarote (Studio City, 31. januarja 2011)

***

Če bi Bog, prosto po Predinu, imel telefon, bi verjetno bankrotiral skupaj z mariborsko nadškofijo. Tako pa ni mogel biti neposredno vmešan v nečedne posle in finančni hazard. Sicer pa je pokojni poljski papež Wojtyla v svoji moralni kritiki pogoltnost kapitalizma večkrat okvalificiral kot greh. Pravzaprav so poskuse razjasnitve protislovnega položaja in logike kapitalizma papeži spremljali ves čas. Tako je v encikliki o novem stanju stvari ob koncu 19. stoletja (Rerum Novarum) kapitalizem ter značilne posledice in spremne pojave razgrinjal že pred 120 leti papež Leon XIII. V encikliki se je dotaknil skoraj vseh temeljnih vprašanj in vsebin kapitalizma. Diagnoza takratnega in univerzalnega stanja kapitalizma je v precejšnji meri točna, manj analiza vzrokov, še manj projekcija pravih razrešitev. Kajti ključni moment in motivacija enciklike je bilo svarjenje pred novo delavsko samozavestjo in njeno organizirano politično silo, ki bo socialno revolucijo popeljala v socializem in na koncu v brezbožni komunizem. Sto let kasneje je papež Wojtyla zgolj še enkrat rekapituliral stanje stvari ter podobno kot že Leon XIII. ni uvidel, da rimskokatoliška cerkev ni rešitev, ampak je s svojo institucionalizacijo in institucionalno ekspanzivnostjo del problema sodobnega kapitalističnega univerzuma. Zadnji je priložnost, da stvari postavi na njihovo mesto, zamudil nemški papež Ratzi, ko je redefiniral, posodobil in razširil katalog naglavnih grehov. No, pravzaprav je to v vatikanskem Osservatore Romano objavil tesen sodelavec papeža Benedikta XVI. Gianfranco Girotti. Če so nas včasih pri verouku učili o sedmih smrtnih grehih, torej o napuhu, pohlepu, pohoti, jezi, požrešnosti, zavisti in lenobi (o tako imenovanem grešnem loku SALIA) in k vsakemu grehu pripadajočemu demonu (meni je bil vedno najljubši Belfegor, patron lenobe), je Girotti moderniziral nabor. Uničevanje in onesnaževanje okolja, čezmerno bogatenje, ki povzroča bedo in siromaštvo, pedofilija, splav, znanstveni poskusi na ljudeh, manipuliranje z genskimi zapisi, genetske spremembe ter uporaba in preprodaja drog so prav tako smrtni greh, je zapisal v vatikanskem partijskem glasilu Osservatore Romano. Že takrat, ko je bilo to objavljeno, sem za eno od televizij povedal, da je širjenje ali aktualiziranje večstoletne nomenklature nespametno početje, ker prehitro zastari in vedno kaj izpusti. Danes, po številnih izkušnjah zadnje svetovne krize, vemo, da je to gotovo tudi finančni hazard. Ta je v zadnjih dveh, treh letih naredil več škode in prizadel več ljudi kot direktno plenjenje. In če je to greh, če je smrtni greh, je slovenska rimskokatoliška cerkev velika, zelo velika grešnica. Sicer pa je že ob investiciji v T2 postalo jasno, da je finančni interes cerkve bistveno višji od moralnega. Se spomnite, kako so se sprenevedali in zavlačevali, ko je bilo javno opozorjeno, da je cerkev prek T2 najboljši dobavitelj trde pornografije. Ko so bili razkriti, so poiskali neko posredno podjetje, da je te vsebine dostavljajo še naprej naročnikom T2. Pač, biznis je biznis, morala pa morala. Obojega ne gre mešati.

Kakor koli. Ne vem, kako ocenjujejo v slovenski RKC finančni zlom mariborske nadškofije. A bankrot je prišel po vseh spolnih škandalih in drugih bizarnostih Cerkve na neki sprevržen način kar prav. Končno ena čisto običajna lumparija. Najbolj vesel bi pravzaprav moral biti kardinal Rode, ki ga bremenijo, da je bil preveč tesno povezan z bizarnimi in obscenim redom Kristusovih legionarjev. Še nedavno top tema je hipno poniknila v pozabo. Sedaj se ne preštevajo žrtve spolnih škandalov, sedaj se seštevajo izgube in preštevajo žrtve finančnega zloma. Med enim in drugim je malo skupnega. Še najbolj sprenevedanje in minimaliziranje problema.

Minimaliziranje, zanikanje, sprenevedanje pa je tudi skupna značilnosti cerkvene in vseh drugih tajkunskih zgodb. V zadnjih mesecih in še zlasti v dneh smo veliko slišali o čisti vesti in o tem, kako finančni hazarderji, tajkuni, zmikavti, mojstri korupcijskega inženiringa upajo vsakemu pogledati v oči. Najbrž res. Zato jih nikar v oči ne glejte vi. Da vas ne preslepijo. Da se vam ne zasmilijo. Da vas ne prime, da bi jim dali kašen dinar vbogajme.

V ponedeljek sem poslušal in predvsem debelo gledal pogovor Igorja Bavčarja z Marcelom Štefančičem v Studiu City. In se čudil. Firmo je sicer usodno zaplezal, a menda sploh ni problem, saj "niti nisem vzel evra iz Istrabenza za lastninjenje, niti ga (prevzema, o. p.) nisem izpeljal, niti ga še nisem poskušal izpeljati, niti nisem niti enega od delavcev, pet tisoč delavcev, Istrabenzovih podjetij poslal na cesto, nobenemu od državljanov Slovenije ni treba plačati evra iz javnega dolga zato, da bo poravnal Istrabenzove račune". Kaj pa je potem problem, če ni nič problem? No, vsaj to izvemo. To je skupna točka vseh tajkunskih in podobnih zgodb. Namreč zarota. Pravzaprav Zarota. Ne bi verjel, če ne bi slišal na lastna ušesa: za vsem stoji (že zopet) mali zeleni. Pravzaprav rdeči. Tako kot je bil rdeč, ko je bilo treba in ko je bilo koristno, sam Bavčar.

Za komuniste so včasih rekli, da so ljudje posebnega kova. Komunisti so izumrli. Nekaj ljudi posebnega kova pa je vseeno preživelo. Denimo Igor Bavčar. Takoj ko so ga odložili na smetišče menedžerske zgodovine, so novinarji priskočili k njemu in ga vprašali, kaj pa zdaj, je mirno odgovoril nekako takole: Novim izzivom nasproti!

Je to grožnja ali norčevanje?! Človek se vpraša, kdo ne dojema stvarnosti. Ali on ali mi. Slej ko prej mi.