Dupnik je očitno pameten in pogumen mož. Za krvavi obračun je okrivil grobost v političnem nastopanju in preveč ohlapne zakone, ki v Arizoni uravnavajo posest orožja. Takole je rekel: "Jeza, sovraštvo, nestrpnost, polna predsodkov, ki se širijo v tej državi, začenjajo presegati vse meje. Menim, da je Arizona, na žalost, postala nekakšna prestolnica tega. Postali smo Meka predsodkov in nestrpnosti."

Pustimo ob strani ugovor, ki se ponuja kar sam od sebe, da je govorjenje o Meki na tak način, v takšni zvezi, samo predsodek. Islamofobija je pač postala normalen del našega življenja - "našega" od Arizone prek Bruslja in Ljubljane do gradbenih projektov na grški meji s Turčijo. Če torej pustimo to ob tej priložnosti ob strani, je Dupnik glas razuma in zgled poguma.

Najprej pogum. Nastopati proti pravici državljanov, da imajo in nosijo orožje, je v ZDA že onkraj meje dopustnega. Orožarji - tisti, ki orožje delajo in prodajajo, in oni, ki ga kupujejo in nosijo - so odlično organizirani in močni ter takoj udarijo po vsakem, ki po njihovem hoče ogrožati to njihovo sveto pravico in svoboščino, zacementirano v notoričnem drugem amandmaju: "Pravica ljudi, da imajo in nosijo orožje, ne sme biti kršena." Ideja sama je antikvarna in sega v čase, ko še ni bilo stalnih (profesionalnih ali naborniških) vojsk ter so lastnino in deželo branile milice, združbe samostojnih oziroma svobodnih, dovolj premožnih polnoletnih oboroženih moških. Stilizirati to že davno zastarano idejo v pravico, daje, po mojem, prav Benthamu, ki je jezik človekovih pravic kritiziral kot jezik terorizma. Oboroženo državljanstvo je jamstvo za nasilje. Ne gre toliko za aktualno uporabo orožja kot za ohranjanje in kultiviranje imaginarija, v katerem je orožje jamstvo za svobodo in uporaba moči odgovor na probleme. Tista kongresnica, ki je dobila kroglo v glavo, je po lastnih besedah "odločno podpirala" drugi amandma in dala vedeti, da je tudi sama lastnica orožja. Bo, če preživi, kaj spremenila svoje poglede? Politično bi bilo to neoportuno. Predsednik Obama se je prav v teh dneh odločil, da vprašanja zakonov o posesti in nošnji orožja ne bo načenjal. Šerifu Dupniku je treba dati priznanje.

Potem pa razum. Ocena šerifa Dupnika, da je incident v Tusconu izraz trenutne politične kulture, je eno od dveh temeljnih stališč, ki sta se oblikovali v razpravi o incidentu. Drugo stališče je, da gre za duševno motenega posameznika in da incidenta ni mogoče povezati s političnimi silami ali stanjem v državi. Takšno stališče je lepo izrazil prejšnji predsednik ZDA, ko je prišlo do razkritja mučenja v tistem ameriškem vojaškem zaporu na robu Bagdada: soldati, ki so mučili ujetnike in svoje početje dokumentirali, so bili le "nekaj gnilih jabolk", drevo, s katerega so padli, in drugi njegovi sadovi pa so bili zdravi. (Potem se je počasi razkrivalo, kako zelo je bil pri tistem mučenju vpleten državni vrh, ampak medtem so bila tista "gnila jabolka" eliminirana, zgodba umaknjena iz novic, za arhitekte in inženirje mučenja pa nobenih konsekvenc. Tako se zgodba lahko nadaljuje.) Zdaj je eden izmed republikanskih parlamantarcev incident odpisal takole: "Kolikor nam je znano, storilec ni povezan z nobenim političnim gibanjem in to ni bilo politično motivirano dejanje. Mislim, da je pomembno, da sprejmemo, da gre za posameznika z duševnimi težavami."

Takšno pojmovanje politike ni ravno pretanjeno (politike se pač ne da zreducirati na pripadnost politični organizaciji), je pa priročno za blokiranje razprave, za preprečitev (morebitne) refleksije, za utišanje glasu razuma. Podobno velja za razglasitev storilca za duševno motenega. Na drugi strani posamezniki, kakršen je šerif Dupnik, kličejo k razpravi. Opozarjajo, da imajo v politiki besede težo in konsekvence, da je govorjenje politično dejanje (prav tako kot politična dejanja govorijo) in da v trenutni politiki jeza, sovraštvo, predsodki in nestrpnost igrajo pomembno vlogo.

Tisto, v čemer je ta razprava, kolikor je je, prekratka, je težnja domačih in tujih komentatorjev po umestitvi tega, kar je v današnji ameriški politiki videti najbolj narobe in najbolj skrb zbujajoče, v eno politično gibanje - v Tea Party, gibanje čajank. In tako kot se to gibanje običajno predstavlja, dobimo vtis, da gre za zelo jezne in napol blazne skrajneže na obrobju političnega prostora. Medtem ko je jeza nedvomno postala veliko in grozeče dejstvo v političnem življenju (ne le v ZDA), pa ni niti približno gotovo, da je mogoče to jezo razložiti kot proizvod demagoških in politično obrobnih skrajnežev. Gibanje čajank je prej izraz jeze kot njen generator. Jezo do neke mere artikulira in razširja, ni je pa priklicalo v življenje. Ljudje niso jezni, ker se je pojavil Tea Party, pač pa se je to gibanje pojavilo, ker so ljudje vse bolj jezni. Jeza ljudi velja političnemu centru ali centrom, centru ali centrom politične oblasti.

Jezo proizvajajo središča politične oblasti. Še nikoli v zgodovini ni bilo tako brezobzirnega ropanja družbenega bogastva (in naravnega, seveda, a to je veliko manj predmet političnih razprav in jeze) in uničevanja socialne varnosti ter tako očitnega in ciničnega bogatenja vedno ožje elite ob hkratni deklarirani oblasti ljudstva. Sistem daje državljanom svobodo in ključno besedo pri oblikovanju političnega življenja, dejanske moči pa nimajo nobene. Nominalno imajo vso oblast, dejansko pa so politično popolnoma razlaščeni. Obsojeni so na gledanje najbolj grafične predstave o tem, kako se uničuje njihovo življenje in cefra tisto, kar jim je pri srcu. Tako imenovane elite, ki to počnejo ob razkazovanju neverjetne nekompetentnosti in pogosto neumnosti ter pokvarjenosti, so vse bolj neodgovorne in nedotakljive. Ta nemoč ljudi, ki imajo nominalno vso politično moč, da bi ustavili aroganco, s katero faktični oblastniki potapljajo njihovo življenje v vedno večjo bedo, je tisto, kar poraja jezo.

David Ricardo, ki je bil vse prej kot politični skrajnež, je nekoč zapisal, da je svoboda sorazmerna z lahkoto, s katero ljudstvo lahko vrže vlado. Danes je vlado mogoče zamenjati z relativno lahkoto, vladajočih pa ne. Depresivnost vladavine Obame v ZDA (ali Pahorja v Sloveniji) je med drugim v tem, da kaže, da alternative v etablirani politiki ni. Vsi politiki so videti enaki, opozicija je del oblasti, ki sodeluje z velikimi poslovnimi interesi ali jim služi. Tudi to poraja jezo. Sveto jezo. Ko je jeza sveta, pa ubija.