Resda so cene osnovnih živil presegle rekordne cene iz leta 2008, a že tedaj so zaradi pomanjkanja hrane protesti in družbeni nemiri hromili Egipt, Kamerun, Slonokoščeno obalo, Mavretanijo, Etiopijo, Filipine, Indonezijo in še vrsto drugih afriških in azijskih držav. Leta 2007 je Organizacija Združenih narodov za hrano in kmetijstvo - FAO prepoznala resno pomanjkanje hrane v sedemintridesetih državah sveta…

S to dinamiko se lahko vračamo v sredino devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je bilo, gledano za nazaj, veliko manj lačnih, pa so se Združeni narodi do leta 2015 namenili prepoloviti še tisto lakoto, ki je bila. Lahko pa se vrnemo tudi do prvih politik spodbujanja biogoriv ali pa vse do zelene revolucije, torej do tistih strategij, ki so tvegale prehransko krizo v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki. Takrat je bil to boj kapitalističnih držav proti industrijskemu kmetijstvu socialističnih držav, a izgubila sta ga oba.

Pravljice iz serije poročil in strategij Združenih narodov, objavljene v zadnjih dveh desetletjih, se končujejo z obljubo, da bo človeštvo do leta 2015 za polovico zmanjšalo lakoto, revščino in pomanjkanje. Ob vsakem velikem dnevu boja - bodisi proti lakoti, revščini ali pa brezposelnosti - se vsili spoznanje, da so zapisani cilji sami sebi namen. Čeprav nas voditelji držav in mednarodne organizacije prepričujejo, da se lakota zmanjšuje, nas redni in vedno pogostejši družbeni nemiri in analize redkih neodvisnih organizacij opozarjajo, da ni tako. Ko so se še pred tremi meseci v Rimu na rednem zasedanju FAO politiki hvalili s podatkom o desetodstotnem znižanju lakote, so morali za takšne zavajajoče izjave vnesti dve statistični napaki. Projekt boja proti lakoti, ki se je začel leta 1995, je "dosegel" vsaj 18-odstotno povečanje lakote do leta 2010, do leta 2009 pa kar 20-odstotno. A "strokovnjaki" so raje gledali "upad" lakote med letoma 2009 in 2010, da so dobili "pozitiven" izid.

Če torej zavajajočih izjav Združenih narodov, drugih organizacij in vlad le ne vzamemo preveč naivno - saj jih konec koncev v zadnjem mesecu hitijo popravljat kar same -, potem ugotovimo, da smo v štirinajstih letih samo z dvajsetodstotnim povečanjem lakote kljub presežkom hrane dosegli, da je lačen vsak šesti prebivalec planeta, da več kot dve tretjini žita pojedo živali na industrijskih farmah, "ekološko ozaveščeni" pa svoje pločevine premikajo na pogon biogoriva, za katero strokovnjaki ocenjujejo, da je k dvigu cen hrane prispevalo tudi do sedemdeset odstotkov. Vprašanje, kako je vse te spremembe prenesel planet, se navadno utiša s prerekanjem o tem, ali smo priče podnebnim spremembam ali ne, ali nas čaka pregrevanje planeta ali nova ledena doba.

Kljub sistemski prehranski krizi, s katero se na globalni ravni soočamo vsaj od leta 2006, ko so se začela skokovito dražiti žita (riž za 217 odstotkov, pšenica, koruza in soja pa za več kot 100 odstotkov), imamo še vedno možnost, da nahranimo vse prebivalce planeta. A ker bi to globalnim politikam "svobodne" trgovine, farmacevtskim gigantom in naftnim lobijem pokopalo dogovorjene in za njih ugodne scenarije, ostajamo na poti pospeševanja lakote, prehranske ranljivosti in odvisnosti, večamo zdravstveno tveganje, siromašimo in zastrupljamo naravno okolje, predvsem pa sistematično uničujemo skupnosti v ruralnem zaledju. K temu veliko prispevamo tudi sami, ko grabimo po mrtvi, biotsko ničvredni, pogosto zdravstveno oporečni in čez oceane pripeljani hrani.

Večina podatkov za Slovenijo kaže, da smo ozaveščeni in močno dojemljivi za varno in kakovostno prehrano. Kljub vsemu pa ob vsaki aferi, pa naj bodo dioksini ali kakšni drugi strupi v hrani, enostavno verjamemo, da nas bodo pred tem varovali ali predelovalna industrija, trgovec, država ali pa vsaj katera od organizacij za varstvo potrošnikov. Sploh nam ni treba v tujino, da bi ugotovili vzorec, ki ustvarja lakoto, bolezni, nove odvisnosti in ranljivosti. Prijateljica ima na kuhinjski polici jogurt, ki mu je rok trajanja potekel pred dvema letoma. V vsem tem času plastični lonček s pokrovom niti nabreknil ni. Gre za jogurt domačega proizvajalca. Neki znanec je podedoval hišo s sadnim vrtom sredi mesta, pa kljub biotskemu bogastvu, ki mu ga ponujajo stare jablane, sadje kupuje v nakupovalnih središčih. Slovenski kmetje so prisiljeni prodajati goveje meso v tujino, če pa ga želijo za lastno prehrano, morajo iz Dolenjske živino peljati v Škofjo Loko, kjer je dvakrat cenejši zakol kot doma…

Čeprav ima skoraj čisto vsak od nas prvega pridelovalca biotsko kakovostne, žive, sezonske, nepredelane in zdrave hrane, zlasti vrtnin in poljščin, na dosegu kratkega sprehoda, se pogosto obnašamo, kot da smo še včeraj živeli v najbolj neizprosnem delu Afrike in jedli samo mleko, pomešano z živalsko krvjo, zdaj pa smo dobili veleblagovnico in ne moremo ukrotiti sline. Če ne bomo začeli prepoznavati izobilja, ki ga negujejo roke v našem neposrednem okolju, a ne more ali celo ne sme do trgovskih polic, potem bomo še naprej lačni, bolni in še kaj. Ko pa bomo o ozaveščenosti manj govorili in jo bolj živeli, videli obraze tistih, ki vsak dan ustvarjajo neprecenljivo bogastvo vonjev in okusov, tudi o lakoti v Sloveniji ne bo ne duha ne sluha. Da bi lahko vplivali na spremembo globalnih trendov, pa bo treba narediti velike korake in veliko več.