Sredi decembra je skupina ameriških levih intelektualcev in publicistov naslovila odrto pismo na "levičarski establišment". Ne na predsednika Obamo, temveč na znane levičarske pisatelje, filmarje in blogerje, ki podpirajo Obamo. Naslavljati kritiko in protest na predsednika verjetno nima smisla. Pomembni politiki nimajo časa za tovrstna sporočila, če bi ga že našli, pa imajo aktiviranih dovolj obrambnih mehanizmov, da jim ne pridejo do živega. Moštvo okrog ameriškega predsednika, njegovi kabinetniki, imajo ljudi, ki so napisali in podpisali tisto odprto pismo, za "zaf***ane retardirance". (Če se ne motim, je citirana oznaka prišla iz ust šefa predsednikovega kabineta. Trije asteriski so v ameriškem izvirniku, v slovenščini bi morda zadostovala dva.) Kritične misli o predsedniku, ki si tako zelo prizadeva biti obče všečen, pripisujejo učinkom mamil. Oblastni odgovor na kritiko je zato sugestija, da bi bilo treba kritike testirati za droge. (Nihče seveda ni sugeriral, naj bi, denimo, Christoppher Hitchens na drugem polu pihal v balonček.)

Zakaj nasloviti pismo na "levičarski establišment"? Dvomim, da zato, ker bi podpisniki upali, da bo predsednik prisluhnil kritiki, če mu jo bodo posredovali in servirali ljudje z bolj popularnimi imeni. Po mojem gre bolj za sprejemanje dejstva, da imajo dostop do političnih velikašev in etabliranih medijev samo izbrani posamezniki. Predstava, da v demokratičnih sistemih oblikuje politiko javna razprava, v kateri šteje teža argumentov, nikdar ni bila popolnoma prepričljiva. Nekaj verodostojnosti in veljave je imela dotlej, dokler je javnost bila ustrezno ozka in bolj ali manj podobnega družbenega izvora in statusa kot tisti na vodilnih političnih položajih in dokler je bilo še mogoče verjeti, da so ljudje v temelju razumna bitja. Kakšnih sto petdeset let že ni več tako. Danes je predstava o demokratični razpravi verjetno mrtva tudi že kot iluzija.

Podpisniki tistega odprtega pisma so verjetno računali na nekaj drugega. Ne na to, da bo njihovim naslovnikom prisluhnilo državno vodstvo, temveč na to, da jim bo prisluhnila tako imenovana široka javnost, se pravi odvisniki od etabliranih medijev. To pa je grožnja oblasti, ki se naravnava po meritvah javnega mnenja. Ne gre za to, kako prepričljivi so argumenti, temveč za to, kako lahko kak residuum argumenta, ki ga kaka medijska korifeja vrže v čustveno-razpoloženjsko brozgo, s katero se pita tako imenovano javnost, vpliva na nagibe medijskih potrošnikov, ki so periodično tudi volilci.

V danem primeru pa gre še za nekaj drugega. Podpisniki tistega odprtega pisma želijo, da v "levičarskem establišmentu", se pravi, v tistem delu levice, ki je dobil domovinsko pravico v establišmentu, kritika domnevno levičarskega prezidenta ne bi bila več tabu. Da je kritika tabu, nikdar ni posebno dobro. Da je tabu kritika vlade, zagotovo ni dobro. In če je kritika tabu, ko razmere kričijo po kritiki, je slabo. Kritika ni nujno korektiv, ni pa korektiva brez kritike.

Če povzamem povzetek kritike Obamove vladavine v danem odprtem pismu, se glasi takole: vedno novi napadi na tisto, kar je ostalo od socialne varnosti, zakockanje možnosti za kakršno koli resno reformo zdravstvenega sistema, napadi na državljanske pravice, napadi na zaščito okolja, reševanje in nadaljnje bogatenje finančniške in zavarovalniške industrije, nadaljevanje okupacije Iraka, stopnjevanje vojne v Afganistanu ter tajnih in odkritih vojn na jugu Azije in drugje po svetu. Nominalno leva vlada je nad posameznike, ki protestirajo proti eskalaciji nore vojne v Afganistanu, poslala FBI. Formalno leva Bela hiša dejavno prispeva k zatiranju levičarskega oporečništva in s tem ustvarja prostor za desničarski ekstremizem in ga opogumlja. Da bi ustvarila vtis, da se trudi zmanjšati proračunski primanjkljaj, zamrzuje plače javnim uslužbencem, najbogatejših pa, kot se pričakuje, zaradi ljubega miru s tistim delom politične oblasti, ki je v opoziciji, ne bo dodatno obdavčila.

Proti taki politiki bi morala biti vsa levica na nogah. Pa ni. Zadnji veliki protest je bilo demonstriranje proti vojni v Iraku februarja 2003. Odtlej pa je na levici mir. Tako imamo vojno in mir. Proti temu in takemu miru kličejo podpisniki odprtega pisma. V samem pismu so na koncu napovedali protest z državljansko nepokorščino pred Belo hišo proti vojni v Afganistanu in drugim vojnam. Protest je pripravila organizacija vojnih veteranov Veterani za mir, pri njem pa so se odločili sodelovati tudi nekateri od podpisnikov pisma, ki so "levičarski establišment" prosili za podporo.

Tisti protest pred Belo hišo je bil 16. decembra. Zagrnjen je bil v popoln medijski molk. Bil je dogodek, ki ga ni bilo. Natančneje, bil je dogodek le za varnostne sile, ki so odločno pospravile protestnike, kar je bil še dodaten dogodek: menda najmnožičnejše aretacije v zadnjih letih v ZDA. Ne protesta ne aretacije protestnikov pa ni bilo za javnost.

Pikantna podrobnost je, da je bil eden od aretiranih Daniel Ellsberg, mož, ki je pred štiridesetimi leti spravil v javnost tako imenovane pentagonske listine. Ko so tisti dokumenti prišli v javnost, se je Ellsberg skril. Zdaj so ga skrili pred javnostjo. So pa zato Obamovi možje in žene potegnili na dan tisti zakon o vohunstvu iz leta 1917, po katerem so sodili Ellsbergu zaradi izdaje zaupnih dokumentov. Tokrat ne proti Ellsbergu, ampak proti ljudem, ki so zdaj spravili v javnost zaupne dokumente, ki zadevajo življenjske interese javnosti.

Nikdar v zgodovini oblastniki niso vlagali toliko energije in sredstev za vzpostavljanje cenzure, kot prav zdaj, kot odgovor na Wikileaks. Cenzura je véliki projekt globalnih elit na prehodu iz starega leta v novo. Kakšna bo prihajajoča cenzura, je težko reči. Primera, o katerih sem pisal - zaletavanje v molk etabliranih intelektualnih elit in politično-medijsko mrknjenje protesta proti enemu bolj norih vidikov globalne politike - sta v primeri z elektronsko cenzuro, ki prihaja, verjetno videti antikvarna. Pa nista. Sta del iste zgodbe, globalne vojne proti svobodi izražanja in obveščanja.