Če je kdo v Dalmaciji brezmadežno priljubljen, je to on, šjor Božo. Pa niti ne zaradi tekmovalnih uspehov, temveč zaradi karakternih lastnosti. Ker je človek, kot bi se temu preprosto reklo. Zgodbe, ki so o njem krožile vsa ta leta, odkar je z Jugoplastiko osvojil dva naslova evropskega prvaka, so mitske. Od tiste, da naj bi igralcem ne dovolil uhančkov in drugih modnih dodatkov, ampak od njih zahteval zgolj osnovno skopo športniško opremljenost, do tiste, da ga je oče, potem ko je že bil svetovni facon in sta nekoč imela čas drug za drugega, vprašal, kdaj se bo že začel ukvarjati s čim resnim.

Morda naši zvezdniki res potrebujejo prav njega. V prvi vrsti moralno avtoriteto, ki bo morda lahko nadoknadila izgubljena leta njihove osnovne socializacije, ko so iz nižjerazrednih slovenskih klubov v parih letih s posredovanjem menedžerjev postali NBA faconi. Moralno avtoriteto, ki bo v njih prebudila osnovno željo po igranju za reprezentanco, hkrati pa predvsem ne bo nihče sumničil v njegove odločitve. Kajti ne pozabimo. Maljkovič je resda trener, ki je treniral Kukoča in Radjo, prav tako D. Wilkinsa in J. Zdovca, vendar pa je tudi trener, ki je v tedanji Jugoplastiki vlogo plejmejkerja zaupal Zoran Sretenoviću, fantu podobnemu našemu A. Čapinu, ki bi se v Olimpiji slej ko prej težko prebil, prav tako v slovenski reprezentanci. No, v finalni tekmi med Jugoplastiko in Maccabijem je Maljković prav Sretenovića določil, da z 189 centimetri krije tedaj neustavljivega Dorona Jamchya. In ga je.

Kar želim reči je, da za Maljkoviča sploh ni nujno, da bo ekipo sestavil tako, kot jo vidi javnost. Da bodo igrali vsi, ki se štejejo za zvezde. Zna se torej zgoditi kako presenečenje. Presenečenje z razlogom. In to vznemirja. Pri vsem skupaj je pa predvsem vzpodbudno, da Maljković nikakor še ni ostarel. Šteje jih 58, kar so za trenerja povsem vitalna leta. Seveda pa je vprašanje, če so za tegobe naših košarkarjev, ki jim nikakor ne uspe potrditi svojih domnevno najbolj vrhunskih potencialov zares krivi predvsem trenerji. Razlogov za sumničenje, da so v prvi vrsti krivi sami, se je v teh letih nabralo dovolj. Kajti, strogo gledano, sta zares v svetovni klasi samo E. Lorbek in M. Smodiš.