Obsojeni so bili zaradi korupcije, boja proti bogu in preroku ter nasprotovanju svetemu režimu islamske republike. Za ta kazniva dejanja je v Iranu predvidena smrtna kazen.

Iranci vedo, zakaj in kako (STA, 20. december 2010)

"Vstanite tudi tisti, ki sedite doma pred zasloni"

Janša verjame v animacijsko moč televizije (26. junij 1995)

"Čez eno leto bo na slovenski politični prostor vstopil mesija, oseba, ki bo prevzela vlogo odrešenika… Slovenija v letu 2011 bo dokončno zavila v neko formo mehke diktature oziroma mehkega totalitarizma."

Sociolog Urban Vehovar o adventnem času prepoznava zvezdo repatico na slovenskem političnem nebu. (MMC RTVS, 8. december 2010)

Mesije žal ne bo, da bi nas odrešil, da bi za nas umrl na križu. Bolj verjeten je celo prestop Messija k Olimpiji.

Ateist Grega Repovž bolj verjame v nogomet kot v Odrešenika (Mladina,49/2010)

Pa se je začelo. Namreč leto praznovanj. Kot da ni že samo po sebi težko. A treba je biti optimističen. Če smo preživeli vse drugo, bomo tudi dvajseto obletnico države. Seveda pa je vprašanje, za kakšno ceno. Ta ne bo nizka. To smo videli že ob pripravah na prvi ceremonial pred dvajseto obletnico plebiscita. Ampak med decembrom in junijem bo nekaj peklenskih mesecev. Pa še do jeseni se zadeva lahko zavleče. Si bomo (bodo) že izmislili razloge za praznovanje. Denimo obletnico odhoda zadnje ga vojaka JLA iz Slovenije (26. oktober 2011). Prej ali slej nas bodo imeli v šahu vse leto. Kdo že? No, vsaj to vemo, kdo zahteva, da smo v položaju "mirno" celo pred televizorji.

S proslavami, prazniki in podobno je nasploh križ. Psihologi bi vam znali povedati, da je za povprečnega človeka praznično obdobje včasih bolj stresno kot krizni dnevi in dogodki. No, največji problem je, da se jim skoraj ni možno izogniti. Tako praznikom kot državnim proslavam. Zadnji zapleti že kažejo, da bodo obletnice in proslave do skrajnosti instrumentalizirane... Kot smo slišali, so Janez Janša, Andrej Bajuk in Lojze Peterle odklonili sodelovanje v častnem odboru za praznovanje 20. obletnice samostojnosti Slovenije. Napovedane so vzporedne oz. alternativne prireditve. Torej proslave za poštene in one druge državljane. Dve vzporedni državi? To niti ne bi bil problem, če si ne bi delili skupnega teritorija, ki ne prenese takšne gneče.

Sicer pa vzporedni svetovi v Sloveniji obstajajo od vedno. Klerikalna in liberalna Slovenija. Domobranska in partizanska Slovenija. Urbana in ruralna Slovenija. Navsezadnje rdeča pest in črna roka… Skratka, Slovenija je dežela permanentnega kulturnega boja. V takih razmerah je res težko narediti skupna slavja. Denimo, kako obeležiti sovpadanje 70. obletnice OF in 20. obletnice skupne države. Če se niti tega ne moremo dogovoriti, ali smo v drugi svetovni vojni bili na strani zmagovalcev ali poražencev. Ali je poraz fašizma naša zmaga ali poraz. Lojze Peterle ima že take dileme in težave. "Ni podlage za to, da praznujemo skupaj obletnico Slovenije in Osvobodilne fronte (OF)." In nadaljuje, da je"državni praznik lahko le tisto, kar lahko praznujemo skupaj". Že. Že. A kaj lahko praznujemo skupaj? Ta čas ničesar. Morda je na začetku kazalo, da bomo vsaj slovesnosti mlade države lahko skupaj proslavljali. Pa se je že zgodaj pokazalo, da ne bo šlo. Pri mladi državi ne gre (zgolj) za ideološki, ampak (predvsem) lastniški monopol. V čigavi posesti je država? Po začetnem optimizmu se je dokončno zalomilo, ko je junija 1995 takratna opozicija organizirala svojo proslavo državnosti, ki jo je (menda režimska) televizija brez težav in celo zelo motivirano prenašala. Glavni govorec je vedel, čemu služi televizija; v čem je moč televizijske slike. Zato je takrat izrekel antologijske besede, naj k minuti molka vstanejo vsi, tudi tisti pred televizijskimi ekrani. Na takratno mitingaško prizorišče Kongresnega trga so zvozili tisto Slovenijo, ki slabo loči med nogometno tekmo in proslavo državnega praznika in so predsedniku Kučanu in ostalim članom gostujoče ekipe (takrat tudi še Rupel, Bavčar in na neki način tudi Peterle) žvižgali kot nasprotniku na nogometni zelenici.

Nekako v senci priprav na mesarska klanja, ki bodo obeležila dvajsetletnico države, je sociolog Urban Vehovar v imenu Akademije za demokracijo napovedal prihod mesije. Lepo. Nekateri ga nenehno čakajo. Ker ga potrebujejo. A pokazal je na tiste, ki se še okrog enotnega menija za skupno mizo ne morejo dogovoriti, kaj šele, da bi sproducirali mesijo. Namreč, na levoliberalni krog. Najprej pravilno ugotavlja, da se levi blok sesuva sam vase. To je točno in ni težko diagnosticirati, pa celo akterji bi mu zlahka pritrdili. Potem pa nadaljuje, da iščejo rešitelja, mesijo, ter novo, mehko obliko diktature in totalitarizma. In to bi naj dočakali v letu 2011?! Za kar pa da potrebuje medije. In Delo ima menda tisto osrednjo mesto in moč, ki bo, ko bo prevzeto, pelo hozano zveličarju. No, v svoji družbeni analizi kolega zamuja in puščico nekoliko krivo pomerja. Če išče mesijo, je kakšni dve leti prepozen ali dve leti prezgoden. Mesija je bil tukaj. In Delo ni zgolj prevzemal, ampak ga je prevzel. Sicer ne zastonj, ampak v zameno za Mercator. Če odmislimo, da noben tiskani medij in tudi Delo nima kakšne pomembne animacijske moči, ki bi bila primerljiva s televizijo, je strah odveč. Ne zato, ker levoliberalna oligarhija, kot jo poimenuje, ne bi izkazovala takšnih skomin. Obvladovanje medijev so mokre sanje vsakršnega političnega kroga. So pa razlike v talentu, slogu in volji. V tem so nekdanji in prihodnji mesija in njegovi pastirji veliko bolj neskrupulozni. Če že Vehovar izkazuje strah za podobo medijske krajine, bi lahko zastavil kakšno, vsaj drobno besedo za javno televizijo, ki je ne prevzemajo novi odrešitelji, ampak je trdno v rokah starih. Tistih, ki so do nedavna po nacionalki lomastili še odločneje kot po Delu, Večeru, STA in ostalih medijih.

No, v osnovi ima prav, ko pravi, da se bodo naslednjih mesecih odvijali trdi boji za pravno državo. Boj proti korupciji, boj proti nedotakljivosti. A v svoji viziji pade prav tam, kjer vidi nevarnost prihajajoče svetlobe. Namreč, ugotavlja, da "potrebujemo slovenskega Di Pietra, potrebujemo odločne in neumorne raziskovalce organiziranega kriminala, končno moramo dobiti svojega Sanaderja". Z drugim delom trditve se strinjamo, nikakor s prvim. Prav Di Pietro ni izkaz visokih pravnih standardov. Di Peitro je donkihotovska pojava. Karikatura pogumnega vojačka v morju brezpravja. Pravne države ne prinese kakšen Di Pietro, ampak strukturni premiki. Klic po Di Pietru je svojevrsten klic, klic po mesiji. Se pa strinjamo, da tudi Slovenija potrebuje vzorčni primer "slovenskega Sanaderja". A to niso razni zidarji in cestarji, ki so velike, a vseeno ne kapitalne ribe. Kot beremo in slišimo, bo krucialni preizkus nedotakljivosti in posvečenosti v slovenskem vesolju hitro na očeh javnosti.

PS: Kaže, da je šestdesetletnica Igorja Vidmarja edina poosamosvojitvena državna proslava, ki je potekala brez prepirov in v slogi.