Opustošenje narave je bilo veliko, bile so tudi človeške žrtve in seveda gospodarska škoda. Ogenj naj bi ponesreči zanetil neki izraelski pubertetnik. Ampak to ugotovitev so začeli hitro spodbijati, mediji so dodali požige, za katere so krivili izraelske Arabce, in veliko preden se je pogorišče ohladilo, so premnogi zadevo goreče preinterpretirali v del teroristične vojne proti Izraelu. V tej norosti je zrno resnice: ta požar je v resnici povezan s "terorizmom".

"Terorizem", s katerim je povezana ta nesreča, je predstava v naših glavah. Ta predstava oblikuje politiko, ki ji - kljub kozmetičnim operacijam, s katerimi se ukvarja ameriška oblast pod Obamo - rečemo "vojna proti terorizmu". Požar, ki je uničeval karmelsko naravo, ki jo je zaradi biološke raznovrstnosti vzel v zaščito Unesco, je eden v nizu dogodkov, ki kažejo, kako tako imenovana vojna proti terorizmu zmanjšuje našo varnost in nas ogroža.

Najprej naj rečem, da nimam nič proti varnosti. Mislim, da je smoter javne oblasti, v naših časih torej države, zagotavljanje varnosti državljanov (ne pa, denimo, človekovih pravic). Varnost je v javnem interesu, je javno dobro. Problem s politiko, ki so jo pod Bushevo oblastjo sprejele ZDA, pod pritiskom ZDA pa Evropa in velik del ostalega sveta, ni v tem, da je postavila v središče varnost. Problem je v tem, da je ta politika izrabila varnost za pretvezo za delovanje proti javnemu interesu in proti državi, za služenje zasebnim in korporacijskim apetitom, za nadziranje prebivalstva, kakršno v zgodovini nima primere, za globalno podrejanje in ropanje revnih ter brezobzirno uničevanje okolja.

Navidezna urgentnost te politike je v dobro trženi razlagi, da varuje naš, zahodni, razviti, demokratični in civilizirani svet pred terorizmom. Zatrjevana nujnost vojne proti terorizmu je adut, ki pobere vse argumente. Med argumenti, ki skušajo relativizirati to deklarirano nujnost ali jo celo problematizirati, je najpogostejši tisti, ki dokazuje in opozarja, da vojna proti terorizmu, kakor je vodena - vodena pa je tako, da trpi prvenstveno civilno prebivalstvo - ustvarja "naše" sovražnike. V resnici se mi ne zdi najbolj prepričljivo razlagati gneva kakšnih iraških, afganistanskih, pakistanskih, jemenskih itn. kmetov ali pastirjev, ki so jim iz zraka pobili del svojcev, kot sadu alkaidovske propagande. Ampak tu ne bom govoril niti o tem, niti o tako motečih "dvojnih merilih" Zahoda, niti se ne bom spuščal v razpravljanje o tem, kdo je v resnici terorist ali hujši terorist.

Karmelski požar sodi v tisto kategorijo, v katero spada, denimo, poplava New Orleansa ali tudi potres na Haitiju. Ta nesreča kaže, da Izrael sredi vse obsedenosti z "varnostjo" in neizmernim investiranjem vanjo ne more poskrbeti za lastno varnost ob elementarni nesreči. Pokazal je svojo ranljivost, ki je ne more pokriti noben protiraketni ščit, šibkost na notranji fronti. Vsa vojska in vojaška tehnologija, ki jo je država angažirala, ni bila dovolj za pogasitev srednje velikega gozdnega požara. Z gasilci in gasilsko opremo so morali pomagati bližnji in daljni sosedje. Pokazalo se je, da Izrael lahko neti požare, ne more jih pa gasiti.

Gideon Levi je med tistimi komentatorji, ki so izrazili upanje, da bi se Izrael lahko iz te epizode kaj koristnega naučil. Naslednja vojna, če do nje pride, bo namreč vojna, ki bo terjala gašenje na notranji fronti, na domačih tleh. Sosedje takrat ne bodo pomagali. Nauk, ki se ponuja, je jasen: vojaška opcija za Izrael ni dobra opcija. Vojaška opcija, s katero zdaj grozi Izrael in jo vsiljuje tistemu delu sveta, ki je doslej vsaj toleriral izraelsko nezakonito ter občasno tudi zločinsko delovanje, če ga že ni naravnost podpiral, je vojaški napad na Iran. Če bi izraelsko državo vodili racionalni ljudje, se po tem požaru ne bi igrali z ognjem.

Ampak zakaj je Izrael ranljiv na notranji fronti? Zato ker z bombniki F-35 ne moreš gasiti požarov. Zato ker dvajset teh bombnikov, s katerimi je Obama v svojo večno sramoto hotel podkupiti Izrael, da bi za tri mesece zamrznili svoje nezakonito prilaščanje palestinske zemlje, perpetuira stanje, na katero je tako imenovana vojna proti terorizmu lažno prepričljivi odgovor. Izrael je ranljiv, ker namesto tega, da bi se pošteno posvetil diplomaciji in integriral v okolje, grozi z vojno in se nanjo pripravlja, ker razpihuje tako imenovano vojno proti terorizmu.

Tako imenovana vojna proti terorizmu je gigantska alokacija sredstev. Velikansko bogastvo se troši v namene, ki imajo malo zveze z javnim dobrim, za zadeve, ki so v javnem interesu, pa ni denarja. Izrael ima vse orožje, ki si ga lahko zamisliš, od konvencionalnega do jedrskega in prepovedanega, nima pa dovolj gasilskih naprav. ZDA imajo še več orožja in za vojsko namenjajo nepredstavljive vsote denarja, sesuva pa se jim infrastruktura (pa tudi izobraževalni sistem in podobno). Vladajoči pitajo ljudi s strahom pred terorizmom, medtem ko bi jih moralo biti strah pred tem, da popustijo protipoplavni nasipi, da se podre most, vdre streha na stadionu ali eksplodira plinski vod, ali da takrat, ko zagori, ne bo dovolj gasilcev. Slovenske vlade opremljajo vojsko za okupacijske operacije v državah, ki nam niso nikdar storile nič žalega, ob močnejšem deževju pa poplavlja naša mesta in vasi.

Tako imenovane vojne proti terorizmu seveda ne moremo kriviti za vse, kar je narobe v današnjem svetu. Nanjo pa lahko gledamo kot na skoncentrirani izraz tiste hegemonske globalne politike, katere cilj je izropati javno bogastvo v zasebno korist. Je privilegirano sredstvo za bogatenje najbogatejših in siromašenje manj premožnih in revnih. Ker je v njenem jedru argument izrednih razmer, ki suspendirajo veljavne zakone, postaja siromašna večina prebivalstva obenem tudi vse bolj brezpravna. In, naj dodam, bolj kot vrhuška pod pretvezo varnosti bogati, se izmika političnemu nadzoru in se postavlja nad zakone, manj varni smo.