''Me pa skrbi ena stvar, to je nizka volilna udeležba. Še posebno v mestih očitno vlada apatija, morda ponekod tudi strah, in tisti, ki danes slavijo z visokimi odstotki, bi se morali vprašati, zakaj je ponekod polovica volilcev ostala doma.''
Janeza Janšo včasih skrbi volilna udeležba. (Pop TV, 10. oktober 2010)

***

»Vnaprej smo vedeli, da na referendumu odločajo tisti, ki nanj pridejo.«

Janeza Janšo včasih ne skrbi volilna udeležba. (STA, 22. junij 2008)

***
Volilno udeležbo na današnjem referendumu pa je označil za slabo. »Če bi Demos leta 1991 s takšno udeležbo zagovarjal plebiscit oziroma če bi s takšno udeležbo hotel izsiliti plebiscit, bi ga potem takratna opozicija spekla na ražnju.«
Janeza Janšo volilna udeležba skrbi predvsem ob nepravem izidu.
(STA, 6. junij 2010)

Treba je priznati. Janez Janša je dosleden. Dosleden v svoji nedoslednosti. Volilna udeležba ga skrbi, ko »naši izgubijo«, in se mu ne zdi problem, ko »naši«, se pravi njegovi, zmagajo. Tako je od vedno. Katastrofalna se mu je zdela 42,66-odstotna udeležba na referendumu o arbitražnem sporazumu, sprejemljiva pa se mu je zdela volilna udeležba na referendumu o pokrajinah, ki se ga je junija 2008 udeležilo 10,98 odstotka volilnih upravičencev. Nelegitimna se mu je zdela zgolj 3,08-odstotna razlika na referendumu o arbitražnem sporazumu junija letos, nesporna pa se mu je zdela leta 2005 še veliko manjša razlika na referendumu o tako imenovanem Grimsovem zakonu o RTVS, kjer so zmagovalci nabrali zgolj 50,3 odstotka oddanih glasov. Enkrat pove: »Tisti, ki ostane doma, prepusti odločitev drugemu.« Torej vsaka razlika je legitimna. A po referendumu o arbitražnem sporazumu je v izjavi za medije ugotavljal, da je bilo že pred glasovanjem jasno, da dobrega rezultata ne bo, zdaj, ko je »le odstotek razlike med zagovorniki in nasprotniki sporazuma« (dejansko je bilo 3 odstotke), pa da sam ne vidi zmagovalca. Ne vem, ali ga muči slab spomin ali pa računa, da imajo slab spomin in kratko pamet volilci.

A če se vrnemo k nedeljskemu (drugemu) referendumu o RTVS. Udeležba je bila vsekakor katastrofalno nizka. Druga najnižja v zgodovini referendumskega odločanja na nivoju države. Vseeno pa ne more biti nobenega dvoma o izidu referenduma. Rezultat je legalen. In popolnoma odveč se je spraševati, ali je tudi legitimen. Pod pogoji, ki veljajo za referendumska glasovanja, so zmagali nasprotniki zakona. Še več. Sam sem prepričan, da bi bil tudi ob bistveno večji udeležbi končni izid podoben. Morda bi bila razlika manjša, a ta čas vladna koalicija pač ne more prepričati – kakršne koli že – večine.

Kdo je torej poraženec? Formalno je jasno. Vladna koalicija je predlagala zakon, opozicija ga je rušila, na referendumu pa je velika večina udeležencev glasovala proti. Tu ni kaj oporekati. Vendar pa ostane še vedno neprijetno dejstvo, da apelom tako zagovornikov kot tudi nasprotnikov zakona ni prisluhnilo več 15 odstotkov volivcev. Oboji oziroma vsa slovenska politika je dobila veto volilcev. Ne prenašajte odgovornosti na nas, je temeljno sporočilo referenduma. Zato je poražencev več. In zmagovalcev na neki perverzni način tudi. Po referendumu sem vprašal pomembnega akterja vladajoče koalicije, koliko žalujejo ob izidu. Pa je cinično odgovoril, da zmerno. Namreč, temeljna teza predlagateljev novega zakona je bila, da ima politika po Grimsovem zakonu preveč odprta vrata v javno televizijo. Da se njenega vpliva in pritiska ne da obvladovati. Če torej ostane sedaj veljavni (Grimsov) zakon, bodo vsaj na kratki rok privilegirani položaj ohranili tisti, ki so na oblasti, in izgubili tisti, ki iz opozicije napadajo oblast. Tega se nedeljski zmagovalci, opiti od zmage, ne zavedajo. No, seveda onkraj politike izgubita tako javna televizija kot gledalci. A koga to zares briga. Ta referendum ni bil zaradi javnosti, zaradi gledalcev. Bil jim je vsiljen. Kar so volilci z udeležbo tudi jasno sporočili.

Sam sicer menim, da bi dobili boljši zakon, če bi ne bil na referendumu zavrnjen. A škoda je predvsem v tem, da se je s tem izidom še zmanjšala verjetnost, da uredimo kriterije referendumov. Vsi se strinjamo in tudi vsi politiki se strinjajo, da je sedanji sistem slab. Če bi pobuda referendumu o arbitražnem sporazumu padla, bi morda tudi sedanja opozicija dojela, da referendumi ne prinašajo vedno in samoumevno zlatih jajc in bi brez fige v žepu pristala na to, da se institut referenduma na novo definira.

Kaj spremeniti? Najprej reducirati pravico do referendumske pobude. Za javnost, za civilno družbo je referendum pomemben instrument nadzora in korekcije parlamentarne demokracije. Za poslance državnega zbora pa zgolj ovinek čez vsakokratni rezultat parlamentarnih volitev oziroma parlamentarno razmerje. Glas poslanca (in tudi državnega svetnika) bi smel in moral pri pobudi o referendumu šteti zgolj toliko, kot šteje glas vsakega drugega zainteresiranega volilca. A tudi pogoje za uveljavljanje pravice javnosti do referendumskega odločanja bi bilo treba v nekaterih aspektih redefinirati. Glede na izkušnje bi bilo sedanjih 40.000 ali nekoliko več (morda 50.000 ali 60.000) podpisnikov primerna številka, da ne bi prihajalo do inflacije referendumov, a bi hkrati omogočilo, da respektabilno število motiviranih volilcev vendarle doseže pravico po referendumskem preverjanju določene pobude. Vsekakor pa bi morali definirati neki realni kvorum. Morda je 50 odstotkov previsok kriterij. Znan je primer iz Italije pred leti (1999), ko kljub večinski volji udeleženih volilcev niso uspeli spremeniti volilnega sistema, ker je zmanjkalo nekaj banalnih desetink odstotka do potrebne 50-odstotne volilne udeležbe. Na koncu je v 49-milijonskem volilnem telesu zmanjkalo manj kot 200.000 oziroma 0,4 odstotka volivcev, ki bi lahko vsi glasovali proti, saj je bilo za pobudo spremembe volilnega sistema kar 91 odstotkov udeleženih volilnih upravičencev.


Vsekakor pa mora biti kvorum dovolj visok. Če resnično obstaja večinska volja in motivacija za korekcijo parlamentarnih odločitev ali uveljavitev avtonomnih civilnodružbenih pobud, bi morala biti potrebna volilna udeležba dovolj visoka. Ali je to 40 odstotkov ali nekoliko, a ne izrazito manj, je stvar široke razprave. Predvsem pa je treba jasno in kategorično definirati, kaj spada na referendum in kaj ne. Človekove in državljanske pravice gotovo ne. V demokratični družbi državljani ne morejo odločati na referendumu o pravicah drugih skupin (na primer vprašanje džamije, izbrisanih, umetnega oplojevanja neplodnih žensk in tako dalje). Tudi o strokovnih vprašanjih laična javnost ne more kompetentno odločati.

Torej, na videz je vse jasno in enostavno. Manjka le ena malenkost: treba je spremeniti ustavo. Torej, s preprečevanjem zlorab referendumov ne bo nič.