Mislim, da je bila to napačna odločitev, je dejal Barack Obama in zamudil priložnost, da bi ostal tiho. Nobenega dvoma ni, da je Fifina dodelitev svetovnih nogometnih prvenstev 2018 in 2022 Rusiji in Katarju (tudi) politična, a ne tako sporna kot tista, ki jo je pred dobrim letom dni sprejel norveški Nobelov odbor. Že takrat, danes pa zagotovo eden najbolj kontroverznih nagrajencev ni podobno na glas pomislil, da gre za napako, ampak se je brez opazne slabe vesti izneveril še pričakovanjem, ki so bila ob podelitvi Nobelove nagrade za mir povezana z njim. Kaj takšnega se niti v primeru Rusije in še manj Katarja zagotovo ne bo zgodilo. Ne le neposredni poraženci v bitki za ob olimpijskih igrah najprestižnejšo športno prireditev, marveč soglasno celo tako imenovani razviti in demokratični svet so že zdaj izrisali dovolj črno podobo izbranih prirediteljic svetovnega nogometnega prvenstva, da ne bo nihče resnično razočaran, tudi če prvenstev (pri njih) sploh ne bo.

Že videno, bodo vzkliknili mnogi, ki se spominjajo prvenstva v Južni Afriki, ko se je politika leta rinila v ospredje, da bi nam na koncu ostal veličasten športni užitek z nepozabnimi (zdaj tako rekoč prepovedanimi) vuvuzelami in splošnim nezanimanjem za državo, v kateri mavrica pospešeno bledi predvsem po zaslugi radikaliziranja zemljiške reforme. "Rusija, mafijska država, do temeljev gnila zaradi korupcije. Katar, srednjeveško kraljestvo brez svobode govora. Oba plavata v naftnih dolarjih. Kako sta lahko prepričala premetene zavaljeneže iz Fife, da so jima dodelili svetovno prvenstvo? Prodali so jim ga!" je britanski tabloid Daily Mirror najbolj neposredno strnil ves politično-medijski hrup, ki je sledil četrtkovemu glasovanju v Zürichu. Da ni dima brez ognja, je dokazala začasna izključitev dveh članov izvršilnega odbora Fife iz glasovalne procedure zaradi kršenja etičnih načel organizacije in prodaje glasov. A je glavno vlogo bolj igrala nova geopolitika, ki je bolj kot ne z zamudo vstopila v najpomembnejšo postransko stvar na svetu,

Nihče že dolgo ne trdi več, da je nogomet samo šport in seveda posel. Toda še pred desetletjem bi se zagotovo skrival za politično korektnostjo in v skladu z njo bi bile prirediteljice SP 2018 in 2022 Anglija in ZDA. Prva je domovina igre, ki je od 19. stoletja sem zlagoma obnorela ves svet, tamkajšnji tisk pa je njeno tokratno kandidaturo spremenil kar v "sveto pravico", čemur sta na koncu nasedla tako Cameronova vlada kot kraljevski podmladek s podporo poročnih zvonov. In v kateri državi je v zadnjih dveh desetletjih nogomet po svoji športni plati dosegel največji napredek? Nedvomno v ZDA, ki so po svetovnem prvenstvu leta 1994 ustvarile največji bazen rekreacijskih igralcev, najbolj multikulturno bazo navijačev ter ga odrešile anarhističnega mačističnega pridiha in temu dodale dvakratno zmagoslavje na dosedanjih petih ženskih svetovnih nogometnih prvenstvih.

Pred omenjeno "korektnostjo" je za kratek čas Fifine velmože varovalo rotacijsko načelo, ki je svetovno prvenstvo tudi prvič popeljalo na afriško celino in ga temeljito spolitiziralo. Rotacija med nogometnimi konfederacijami je bila kratkega daha, sklenila se je že v Južni Ameriki, ko je Brazilija ostala edina kandidatka in se je izkazalo, da je ideja širjenja nogometnih spektaklov na nova in predvsem nepreverjena tržišča precej utopična, ker jih enostavno niso sposobna plačati. Prikrojeno pravilo, po katerem so članice konfederacije, v kateri se je odvijalo prvenstvo, pri prihodnjih dveh kandidaturah izločene, pa je takoj postalo priročno za nove špekulacije. ZDA in Anglija sta se, če že iščeta krivca in na veliko politizirata glasovanje Fifinega izvršilnega organa, sami "pokopali", ko sta hiteli pojesti cel kolač, torej obe na licitaciji ponujeni prvenstvi. ZDA so namreč kot zadnja neevropska članica Fife umaknile kandidaturo za leto 2018 v povsem napačni veri (po bitki ni težko biti general), da jim konkurenca iz azijske in afriške konfederacije za leto 2022 ne bo delala težav. Četrtkovo glasovanje v Zürichu je razkrilo, da bi imela Rusija resnejšega konkurenta v Ameriki kot Angliji ter Nizozemski in Belgiji oziroma Španiji in Portugalski, ko je z vsemi opravila že v drugem krogu. In Anglija bi v primeru povsem drugače zastavljenih kandidatur ter ob morebitni ameriški zmagi za leto 2018 imela celo možnosti, da premaga Katar, čeprav je imel ta tokrat že v prvem od štirih glasovanj trdno zalogo desetih od 12 potrebnih glasov.

Zanimivo je, da zdaj v ZDA, Veliki Britaniji ter drugih poraženkah glasovanja, vključno z Japonsko, Avstralijo in Južno Korejo, tako nogometna kot laična in tudi politična javnost dve bolj ali manj avtokratični bodoči prirediteljici svetovnih nogometnih prvenstev najtesneje povezujeta z nedemokratičnostjo nogometne organizacije, katere vrh da je opazno skorumpiran in za povrh deluje izrazito nepregledno. Rešitev vidijo v razširitvi odločanja na vse članice Fife, njih 208, ker dvema ducatoma delegiranih predstavnikov iz njih pač ne gre zaupati. V nasprotnem primeru se bo žlahtna igra nepopravljivo skvarila, trdijo v državah, ki so se oktroirano v skupini dvajseterice (in celo osmerice) postavile nad vse države sveta ter v maniri sledenja kapitalskim dobičkom že dolgo molijo edinemu bogu - denarju.

Fifa je ravnala v duhu časa in predvsem denarja. Le kdo še bere levite razvitim, ki so jih bile polna usta demokracije, človekovih pravic, celo socialne države, ko paktirajo z vsakim, ki ima dovolj denarja (ali nafte), da rešuje njihove finančne, energetske in druge težave. V varčevalni maniji, ki je zajela to in ono stran Atlantika, se zgolj formalno nepridobitna organizacija očitno podobno ozira proti bolj razvezanim kot moralno neoporečnim mošnjam. Je to napaka? Zagotovo, a ko kamenje mečejo tisti, ki so bili prvi pri njih, gre samo še za užaljenost in ne etiko.