A tudi znotraj rednih sprehajalcev sta dve vrsti: eni se držijo enih in istih poti, drugi se na stokrat prehojenem razpotju včasih zdrznejo ob rutini in zavijejo drugam. Včasih se grem tako igro s kosmatinko, ki je ravno tako hitro žrtev navad: ko se že brezbrižno in v kar nekoliko zdolgočasenem koraku napoti po znani tirnici, zavijem s poti in opazujem, koliko časa bo potrebovala, da ugotovi, da nekaj ni v redu. Včasih kar precej, včasih požvižgam in vidim, kako je zmedena, kako se ozira in kako potem, nenadoma vsa živa, vsa vznemirjena priteče, navdušena nad igro, kot bi jo te skrivalnice zbudile iz otopele vsakdanjosti. Ker kot vsi potrebuje tako obred kot negotovo, neznano, novo.
Včasih pospešim korak. Tako za hec, poskusno. Nisem tekačica, sploh ne, a vseeno malo tečem. Učinek je nenavaden, telo se odzove z nekakšnim pospešenim pretakanjem, vse črpalke se zaženejo, vse lučke utripajo, tekočine prelivajo, in hitreje ko grem, bolj se spomnim, da je v hitrosti neki poseben užitek. Pospešeno potovanje skozi prostor zahteva budnost do vsega, kar te obdaja, dodaten alarm refleksov, kot pri plavanju, kolesarjenju ali strmem spustu s smučmi. Nekoč me je na zelo strmi smučini zajel čudežen vzgonski veter, ki mi je odvzel vsaj pol že tako pičle teže, in sem nadaljevala spust nekako nad tlemi, prosta sile, napora, vsega, hkrati hitrejša kot kadar koli prej, prosta kot pero, kot v sanjah, ko postanejo možne reči, ki jih sicer gravitacija budnosti ne omogoča. Bilo je sanjsko.

Gibanje in hitrost sta v nas od vsega začetka. Moj najmlajši sorodnik, nežna dišeča štručka, delo v nastajanju, koraka, da je veselje. Brez podlage, zaenkrat, in z nogami v zrak, a ko se nagneš nadenj in ko uspe osrediščiti tisto, kar se mu najprej verjetno zdi kot nejasna senca, ko razloči in prepozna obraz, mu nožice od veselja stečejo enako hitro kot tiste iskrice v še ne povsem določno pobarvanih očeh. Tu so širni travniki, tu so gozdne poti in strmi vzponi, tu so avenije daljnih mest, Til teče, teče, vsemu naproti, ves svet je njegov, odprt zanj in za njegove prihodnje poti, v njem je prihodnost, ki je majčkeno tudi moja, naša, skozenj.

Zaupljivost, s katero gleda v nas, njegovi sončni smehci so v svoji ranljivosti skorajda strašni. Verjame nam, vsem, da smo svet pripravili zanj tako, da bo lahko stekel in tekel, kot mu bodo dale noge. Zaupa nam, da mislimo na njegovo prihodnost z vsem, kar počnemo in česar ne, da z našim in predvsem njegovim jutri ravnamo skrbno in tako previdno kot z najbolj krhko regratovo lučko. In ne le to. Da bo smel, ko bo utrujen ali nebogljen, tudi obstati, potožiti, zajokati. Da bo smel biti počasen. Neodločen. Kdaj izgubljen in kdaj zasanjan, brez škode, brez kazni, brez posledic. Da priganjavi čas in ihtavi ritem ne bosta diktirala vsega njegovega življenja. In da ne bo nekoč, čez sto let, ozmerjan vsakič, ko bo počasen in pozabljiv in zmeden, ko bo živel, kot bo takrat pač zmogel.
Kot tisti stari indijanski vaški poglavar, ki je dečka iz svoje vasi, ene redkih v Braziliji, v kateri ima stik z zunanjo civilizacijo še vedno le on, prvič za en dan peljal v bližnje mesto k zdravniku. Na vse pretege je skušal otroka, prvič oblečenega v hlače, obvarovati pred nevarnostmi prometa in tako sta dolgo, dolgo stala ob cesti, čakajoč na pravi trenutek. Starec ni znal oceniti hitrosti avtomobilov in otrok, ki je doma obvladal neštete poti in neštete spretnosti, ki je poznal premnoge rastline in znal upleniti živali, avtomobilov še nikoli prej ni videl. Čakala sta, dokler ni bila cesta povsem prazna. Veliko prometnico sta na koncu prečkala, ko je gorela rdeča luč.

A na tržnici je dečko brez oklevanja izbral najboljše trnke, v veleblagovnici je takoj našel oddelek z igračami in izbral eno za svojega prijatelja, po celodnevnem pohajkovanju po mestu pa je naslednje jutro na robu ceste on poprijel za roko svojega starega vodnika in ga varno prepeljal čez. Med čakanjem na vrnitev v svojo vas si je ogledal še iphone francoskega snemalca, ki je spremljal njegovo pot, in v eni uri že obvladal vse njegove osnovne funkcije.

Kaj čaka Kawinija? Njegova vas je sicer del zaščitenega ozemlja in morda tistega gozda v kratkem ne bodo izsekali, da bi sejali posevke za »ekogorivo«, ki povzroča nova uničenja. A strokovnjakom je jasno, da izolacija ne more trajati, da takšni rezervati zastavljajo tudi nešteta sociološka in filozofska vprašanja, ki jih je možno izraziti tudi s tako preprostim vprašanjem, kot je: je prav v otroku zatreti spomin na mikavnosti mesta in vso novo radovednost, v čigavem imenu in kako dolgo je to sploh mogoče? Trk kultur bo neizbežno boleč. Prognoze Kawinijeve usode, utemeljene na številnih primerih, so črne: od alkoholizma do izgubljenosti ob asimilaciji. Koliko časa je potrebnega, da si ujeti človek iz telesa izžene spomin na tisti antilopji tek skozi gozd in na tisto prostost golega telesa? Kako ohraniti tisto, kar nas temeljno določa, ne da bi se vse skupaj spremenilo v izpraznjene folklorne obrazce, v uborni cirkus, ki ga severnoameriški Indijanci zamenjujejo z ohranjanjem identitete?

In tu, na drugem koncu sveta? Izginotje Kawinijeve vasi bo usekalo enako boleče, četudi bo udarec morda neviden. S padcem njegovih dreves bo tudi Til izgubil košček planeta, košček zelenega prostora, možnosti svobode; z vsakim vdorom na nenaseljeni otoček Rapo bo tudi njiju manj. Vsi so talci istih odločevalcev, ki jim beseda prihodnost pomeni novo obračunsko leto in datum delitve dividend. Vsi so otroci vseh nas, ki natančno vemo, kaj je narobe in kaj bi bilo prav, a v nekakšnem krču nemoči, ki nam je vsem tudi izgovor, pustimo, da gredo stvari svojo pot navzdol, vdani, kot bi zares verjeli, da so klavrne figure, ki odločajo o nas, nedotakljivi prebivalci Olimpa. Kako poskrbeti za vse te neposeljene otočke, kakršni so na začetku vsi naši otroci?