Ko je to slišal nekdo izmed tistih, ki so sedeli pri mizi, mu je rekel: "Blagor tistemu, ki bo obedoval v Božjem kraljestvu!"  On pa mu je rekel: "Neki človek je priredil veliko večerjo in jih je mnogo povabil nanjo.  Ko je bil čas za večerjo, je poslal svojega služabnika povabljenim povedat, naj pridejo, ker je že vse pripravljeno. Vsi pa so se začeli v en glas opravičevati. Prvi mu je rekel: ›Njivo sem kupil in si jo moram iti ogledat; prosim te, imej me za opravičenega!‹ Drugi je dejal: ›Pet jarmov volov sem kupil in jih grem preizkusit; prosim te, imej me za opravičenega!‹  Spet drugi mu je rekel: ›Oženil sem se in zato ne morem priti.‹ Služabnik se je vrnil in to sporočil svojemu gospodarju. Tedaj se je hišni gospodar razsrdil in dejal svojemu služabniku: ›Pojdi brž na mestne ceste in ulice in pripelji sem uboge in pohabljene, slepe in hrome.‹  Služabnik je rekel gospodarju: ›Gospod, zgodilo se je, kar si naročil, in še je prostor.‹ Tedaj je gospodar rekel služabniku: ›Pojdi na pota in vzdolž ograj in prisili ljudi, naj vstopijo, da se napolni moja hiša. Kajti povem vam: Nobeden izmed onih povabljenih mož ne bo okusil moje večerje."

(Mt, 22,1-10)

Tako najširša javnost kot še zlasti politika ta trenutek ne premoreta konsenza o nobenem javnem vprašanju. No, skoraj nobenem. Večji del javnosti izkazuje precejšnjo stopnjo soglasja o športnikih in športnih dosežkih. Denimo o naših slavnih nogometaših, ki že s tem, da se uvrstijo na svetovno prvenstvo, izzovejo vsesplošno evforijo. Ne samo ljudstva, ampak celo politične elite. Predsednik republike skandira skupaj z green dragonsi in violami, premier jih slavi po božje, kot Argentinci sveto (t.j. goljufivo) roko Diega Maradone. Kopačke jim čisti! Nisem čisto prepričan, ali je potrebno in smiselno, da se politika spreminja v brezglave, frenetične navijače, čistilce čevljev ljudskim idolom… Skratka, da politiki posegajo po teatralnih populističnih gestah, ki ne pridičijo formalnim vlogam, ki jih zavzemajo. O.K. Ne izključujem možnosti pristnega veselja in navdušenja pri nekaterih politikih, ki so izpričani ljubitelji športnih tekmovanj. A bolj kot pristno veselje jih neredko vodi preprost kalkul, da se ob idolih in z njimi preprosto splača nastavljati. Sicer pa politiki naredijo marsikaj, da pritegnejo pozornost: hodijo v kuharske oddaje, v oddaje tipa Piramida, celo k Hribarju na uro smešenja gredo. No, samo še tega se manjka, da jih bodo zvabili v celodnevne ekshibicionistične oddaje tipa Big brother. Čeprav ni izključeno, da bi kakšen iz prve kategorije politikov pristal na to, da ga zaprejo v poptevejev kurnik. In gledanost? Bila bi zagotovljena. Koga pa ne zanima, kako se Pahor zjutraj neguje, Janša ureja frizuro, Kresalova pomerja garderobo, Erjavec nabira upokojenske točke…

Politika in politiki naj namesto neznosnega populizma, ko so uspehi že doseženi, vzpostavljajo pogoje, infrastrukturne, materialne, za to, da do dosežkov pride. Kot navdušen navijač Uniona Olimpije sem leta od blizu spremljal odnos visoke politike do kluba. Prava parada licemerja. Ko so prihajali uspehi, se je hodilo v Tivoli, VIP-lože so bile premajhne za vse pomembneže. Ko so nastale težave, so skoraj vsi obračali hrbet. Ne samo da so bile lani častne tribune prazne, "povabljenci" tudi niso našli časa in posluha za reševanje kluba, ki je igralce pripeljal v situacijo, ki je po materialni stiski ne bi veljalo primerjati z Vegradovimi delavci, po brezpravnosti pa vsekakor. Pa ne da bi politika s čarobno palico delila davkoplačevalski denar, v času, ko ga še za kaj nujnejšega zmanjkuje. Veliko politika naredi že, če ne onemogoča reševanja tistim, ki so voljni in zmožni reševati. To se je lepo videlo tri, štiri leta nazaj, ko se je še v času konjunkture začela velika agonija kluba predvsem zato, ker takratna politika ni dala na znanje, da velike firme v solastništvu države smejo reševati takrat še sorazmerno obvladljivo situacijo. In sedaj? Ne vem kako, a zadeva se skoraj po čudežu razrešuje. In "basket je spet in". Letos se hodi na košarko. Boste videli v četrtek. Kdor kaj velja, se bo pojavil tam. Dvorana je že nekaj dni razprodana Če pa slučajno Olimpija zmaga, bo ob naslednjih tekmah dvorano v Stožicah "razneslo".

Se spomnite, kako so nekateri iz tedna v teden razglašali, kakšen megalomanski projekt je kompleks z dvorano in stadionom? Da Ljubljana in Slovenija tega ne potrebujeta. Da bosta objekta vsakih nekaj let napolnjena, da bi bilo dovolj "poštukati" obstoječe objekte… Dobro, pogledi so različni. Mene nogomet ne pritegne toliko, da bi dojel fascinacijo spektakla, ki se samouprizori na polnem nogometnem stadionu. Pa čeprav - menda predimenzionirani - novi nogometni stadion napolnijo zgolj ultraeksotični Ferski otoki, ki jih precejšen del publike v atlasu ne bi našel. "Miheljak, nikar ne skušaj tega razumeti, to se da edino doživeti," me je vselej podučeval in me karal pokojni Peter Božič. In to sem si vzel k srcu, zato ne sodim stvari, ki jih ne razumem in so mi tuje. Pač eni hodijo na nogomet, drugi na papeža, tretji na zlati abonma, četrti v teater, tisti med dvajsetimi in sedemdesetimi leti v Stožice na Leonarda Cohena. In med častilci Cohena in Carrerasa, pa tudi papeža in Lady Gaga, so bolj slogovne kot "psihološke" razlike. Zaradi podobnih "notranjih" vzgibov so na enem ali drugem prizorišču. Ni si treba domišljati, da obstaja splošni kriterij boljših in slabših iger.

No, politiki pa hodijo na vse. Se pozibavajo na rock koncertih, dremajo v operi, z desnico mahajo, ko Zavec zmaguje v Stožicah, se križajo (z levo ali desno roko) in spuščajo kolena pred papežem.

Prav zato me je zanimalo, kako se bo razpletel stožiški vozel. Kako bodo tisti politiki, ki so naredili vse, da zadeva propade, našli alibi in junaštvo, da se pojavijo tam, v prvih vrstah, kamor ob spektaklih politika menda sodi. Denimo, ali bo in kako bo nogometni privrženec, ki začasno opravlja dela in naloge vodje opozicije, prišel na nogometni stadion v Stožicah. Denimo na pomlad, ko pride na velepomembno tekmo Italija. Bo prosil župana za odpuščanje?

Nič bat. To ni njihova dilema. Nerodno bi bilo vam. Njim zagotovo ne bo. Na zadnji tekmi Uniona Olimpije v razprodanih Stožicah je bil moj sedež dvakrat prodan, zato so me premestili na prost sedež na VIP-balkon, kjer sem srečal mnoge obraze, ki leta hodijo na košarko. In med njimi tudi Dimitrija Kovačiča, ki je zadnji dve leti iz tedna v teden pisal in nasploh delal vse, da bi projekt propadel. In nič mu ni bilo nerodno, ni imel slabe vesti. Najbrž še vstopnice ni kupil.

Slovenija ima enkratno priložnost, da organizira doslej največje športno tekmovanje, evropsko prvenstvo v košarki. Tekmovanje, na katerem bo tudi domače moštvo veliki akter. Košarkarjem se ne da čistiti kopačk in ob njih izgledamo manjši, a vseeno je bližina privlačna, prilika enkratna.

Vse se je postavilo v vrsto. Je dvorana, ni (več) konkurence. Le še država mora primakniti nekaj denarja. Ni malo, a je zanemarljivo proti patrijam, Afganistanom, neracionalni porabi države. In na koncu se strošek povrne. Materialno in psihološko.