Ali in kako se jih potem uresničuje, njihova evalvacija torej, spet zahteva dolge vrste hudo zaposlenih ljudi, ki skrbno beležijo infinitezimalne premike v stvarnosti. In nikogar od njih ne skrbi, da so vsa ta njihova izumljanja, seminarji, razpisi, preverjanja in vrednotenja požrli veliko več denarja, kot ga je dobil tisti, ki v praksi že rešuje problem. "Vladni predstavniki so prepotovali ves svet, da so si ogledali dobre prakse, potem pa niso naredili nič," je povedala Jelka Babič, upokojena socialna delavka. In za to gre - stroka že zdavnaj ve, kaj bi bilo treba narediti, denar pa namenjamo izletom birokratov.

Tudi letošnje "evropsko leto boja proti revščini in socialni izključenosti" je tak projekt: veliko potovanj v Bruselj, veliko lepih besed, dobre socialne prakse pa ostajajo brez denarja.

Zlezimo torej dol, s teh visokih birokratskih stolčkov. Kdo je spodaj, tako globoko na dnu, da ga tam gori ne vidijo? Veliko jih je. Med drugim tudi brezdomni odvisniki od prepovedanih drog. Ti brezdomci so najnižja kasta brezdomnega razreda, in sicer zaradi tistih "prepovedanih" drog. Brezdomci, ki se zatekajo k dovoljeni drogi, k alkoholu, imajo v družbi, ki folklorno neguje ljubezen do alkoholizma, vsaj malo boljše možnosti za družbeno sočutje in tudi za streho nad glavo in topel obrok. Tisti, ki so posegli po napačni drogi, nimajo kam. No, v Ljubljani že nekaj let obstaja zavetišče za te ljudi, ki pa premore le osemnajst(!!?) postelj, četudi je v prestolnici na cesti okoli 120 nesrečnikov; po treh mesecih mora teh 18 "srečnikov" zavetišče zapustiti. In kam gredo? V največje "zavetišče" v državi, v podirajoči se Kolizej, je opozoril Boštjan Slatenšek, režiser, ki je o tej problematiki posnel film Začarani krog. Koliko je brezdomnih odvisnikov zunaj Ljubljane, ne ve nihče - ne zavetišča ne varne sobe ne premore nobeno drugo mesto, tako kot tudi ne podatkov o brezdomcih. Brezimno gorje, ki ga niti statistika ne beleži.

Stigma narkomanov je ena najhujših, je rokohitrski konstrukt o neodgovornih posameznikih, ki kradejo, lažejo in nalašč z boleznimi okužijo druge. Pod dušečim pokrovom predsodkov je slika precej drugačna: dvainosemdeset odstotkov odraslih brezdomnih odvisnikov je bilo že od otroštva v socialni obravnavi, ker izhajajo iz neurejenih družinskih in rejniških razmer; gre torej za prikrito brezdomstvo od otroštva. Kdo je bil torej tukaj v prvi vrsti neodgovoren? Družina, ki zasvojene otroke pogosto povsem zavrže, rejniška družina in - država. Država - socialni delavci, zdravniki, vzgojitelji, učitelji - ni detektirala vseh teh otrok, ki so v neznosnih razmerah rasli v reveže brez osnovnih psihičnih oprijemalk, prepuščeni vsakršnim pobegom, ki jih je ponujala ulica. In kadar jih je detektirala, jih je reševala prepočasi ali neustrezno, s prelaganji, predolgimi postopki, preredkimi obravnavami, napačnimi ukrepi: rejništvo, ki je skoraj povsem izrinilo posvojitve, se je v škodo otrok očitno spremenilo v dober posel, za katerega se zahteva le minimum znanja in nadzora, četudi gre za izjemno ranljivo populacijo otrok.

Ker torej država ni opravila svojega posla, je soustvarjala težave, ki se jih ves čas otepa kot nadležnega "stroška", in to na način, ki že vnaprej jasno kaže, da ne bo rešila ničesar. Recimo s policijo. Predstavnica nizozemske organizacije, ki skrbi za brezdomne odvisnike, je te dni nalila čistega vina naši "politiki" reševanja problema drog: tudi na Nizozemskem so droge, tudi marihuana, z zakonom prepovedane, a država izvaja pragmatično politiko, ki izhaja iz spoznanja, starega kot svet: človek bo vedno hlepel tudi po stanju spremenjene zavesti in vedno bodo na svetu odvisniki. Torej? Njihovo preganjanje je nehumano in je neumno zapravljanje denarja. Policija naj lovi velike prekupčevalce, odvisnikom pa naj omogoči okoliščine, v katerih bodo čim manj škodovali sebi in drugim. Zavetišča z ustreznimi programi in varne sobe, kjer imajo na voljo čiste igle, so del humane doktrine, imenovane zmanjševanje škode, za vse, tudi za vas - odvisniki so manj podvrženi brutalnostim prekupčevalcev, zaposlovalcev na črno, podhranjenosti, osamljenosti, prisilni prostituciji in prenosljivim boleznim, ki se potem širijo tudi med nezasvojeno populacijo, zmanjšuje se stopnja kriminala, odvržene igle ne ogrožajo otrok v parkih... Iz zavetišč, ki so na Nizozemskem centri z različnimi programi, nato stabilizirane odvisnike selijo v penzione in od tam, običajno po dveh letih, v normalna stanovanja. Temu se reče reševanje problema. In to reševanje stane manj kot nereševanje: je kdo seštel stroške policijskih, zdravstvenih in socialnih intervencij zaradi neurejenosti skrbi za te ljudi?

Ljubljansko zavetišče, kjer zaposleni delajo na izgorevanje, z univerzitetno diplomo za 700 evrov na mesec, odvisnikom zaradi zakonodaje varne sobe ne sme nuditi, poleg tega je odprto le od devetih zvečer do devetih zjutraj. Takrat jih je treba pognati na cesto, ker država ne da denarja za celodnevno odprtost.

Na ministrstvu za delo so bili, kot je na okrogli mizi povedala predstavnica, nad projektom zavetišča, ki so mu letos namenili ubornih 62.000 evrov (ne pa tudi prostora, tako da gre lep del tega davkoplačevalskega denarja v žep zasebniku za neprofitno najemnino!), navdušeni, ker "ima dušo". Nizozemska predstavnica ni uporabljala te veličastne terminologije za resne strokovne zadeve, raje je obiskala zavetišče - in bila zgrožena. Nad ubornostjo prostorov in opreme, ki je večinoma donatorska, in nad zgaranostjo "duš", ki tam delajo na entuziastični pogon. Predvsem pa je šokantno to, da država visoko izobražene projektno zaposlene ljudi v nevladnih organizacijah plača 800 evrov na mesec, pol manj kot one v vladnih, pri čemer imajo prvi opraviti še z neplačanim nočnim delom ter z neverjetnimi časovnimi in čustvenimi obremenitvami zaradi nenehnega stika s človeško tragedijo. Res je čas za ureditev plačnih nesorazmerij v javnem sektorju...