"Ustavila ga je stavka v Franciji."

Bolj kot to, da vlak ni prišel, me je presenetilo to, da sploh še vozi vlak iz Barcelone v Milano. Dan prej sem dobil občutek, da je vsa Evropa padla v kaos.

Dva dni sem preživel s prijateljem Marcom, ki je od jutra do večera najdeval vedno nove kombinacije kletvic, da je razlagal razvojne zadrege Italije. Bog, intimni deli moških in ženskih teles, ekonomija in politika so v njegovi interpretaciji dali zares živahno sliko sveta. Začel je z zemljevidom podjetij, v katera je kalabrijska mafijska združba 'ndrangheta vložila denar iz trgovine z mamili, ga oprala v velikih pralnih strojih industrije severne Italije in iz njega naredila spoštovanja vreden kapital. Končal je s splošnim padcem življenjskega standarda, ki ga je povzročil vstop Italije v območje evra. Nekoliko počez je razložil, kako je evro preprečil zaporednim italijanskim vladam, da z razvrednotenjem nacionalne valute kompenzirajo nižjo produktivnost, in kako je kontrola nad državnimi finančnimi operacijami iz rok izpustila pretok nelegalnega denarja. Bankirji pa so si izmislili nove instrumente, s katerimi se denar pretaka tako, da država ne more pobirati dovolj davkov, zaradi tega niža javno porabo in reže stroške znanosti, šolstvu in zdravstvu.

Marco je fotograf, ki več delovnega časa preživi v begunskih taboriščih v Keniji in Sudanu kot v Milanu. Ko sem protestiral, da je njegovo opisovanje pod vplivom afriških izkušenj, me je povabil pred televizor, da bova gledala še zadnji dve politični oddaji, ki sta ubežali Berlusconijevemu monopolu nad elektronskimi in tiskanimi mediji.

V prvi je predsednik uprave avtomobilskega velikana Fiat Sergio Marchionne dal nenavadno izjavo. Med opisovanjem uspehov, ki so jih Fiatove tovarne dosegle po svetu, je Italijo odpisal. "Brez Italije bi Fiat dosegel veliko več," je rekel mimogrede. "Niti en cent od dveh milijard evrov dobička, ki ga je podjetje naredilo, ni prišel iz Italije." S tem je argumentiral nujno racionalizacijo proizvodnje, zmanjšanje stroškov in skrajšanje odmora za kosilo. Na pripombo, da je tovarna skozi desetletja postala velikan z državnimi subvencijami, je odgovoril, da to nič neobičajnega. Ko je Fiat kupil ameriški Chrysler, ga je iz finančnih težav izkopala velika finančna injekcija Baracka Obame, produkcijo pa so racionalizirali. Denar davkoplačevalcev gre za konsolidacijo podjetja, rezultat pa je zmanjšanje števila delovnih mest in zamrznitev plač. "Temu danes rečejo ekonomija," je sarkastično pripomnil Marco. "Delavci sami financirajo ukinitev lastnih delovnih mest."

Druga oddaja se je ukvarjala z ministrom za ekonomijo Giuliom Tremontijem, ki je ravnokar predložil nov restriktivni finančni načrt države. Minister ima dve biografiji. V prvi je lastnik svetovalne davčne agencije, ki velikim korporacijam pomaga plačati čim manj davkov. V drugi je minister za ekonomijo, ki je ravnokar porezal proračunska sredstva za šolstvo, zdravstvo in javne službe. Obe biografiji se tako prepletata, da ni čisto jasno, kdaj minister pobira davke in kdaj svetuje, kako jih čim manj plačati.

Obe oddaji sta tekli na ozadju sindikalnih nemirov v Franciji zaradi pokojninske zakonodaje in spektakularnega rezanja javnih sredstev, ki jih v Veliki Britaniji izvaja premier David Cameron. Ob tem se še vedno ni polegla polemika o izjavah Angele Merkel o multikulturalizmu. Z Marcom sva si skupaj poskušala predstavljati Evropo, ki ji vlada os zla Cameron-Sarkozy-Merkel. Prišla sva do sklepa, da si ni več kaj predstavljati, ker je to pač kontinent, na katerem živimo.

Ker vlaki v Francijo niso vozili, sem kupil karto za Zürich in se s čudežnim transalpskim vlakom odpeljal v Švico. Kompozicija se krožno vzpenja okoli gora, tako da isto cerkev trikrat zapored vidiš enkrat z leve in nato z desne strani. Od devetnajstega stoletja naprej se ta natančni stroj pomika skozi Alpe in v enakomernem ritmu nagiba enkrat levo, drugič desno.

Švica je bila vedno v sanjah vseh, ki so delali nove države. Bosno in Hercegovino so v trenutku zgodovinske blaznosti uredili po švicarskem kantonalnem principu. Slovenija je veljala za jugoslovansko Švico, isto so včasih v arabskem kontekstu govorili za Libanon. Na vsem svetu sta obstajala dva racionalna modela organizacije družbe: skandinavski in švicarski. Po komplikacijah s Patrio je skandinavski model izgubil nekaj blišča, Švica pa je ostala bolj ali manj nedotaknjena. Natančna dežela, v kateri se stvari zgodijo v pravilnem časovnem zaporedju točno takrat, ko odbije ura.

"Vlak bo v Zürich prišel z desetminutno zamudo," je vlakovodja sporočil v treh jezikih, ko je vlak prispel v Zug.

Zvenelo je nezaslišano. Vlak se je na glavni postaji v Zürichu vedno ustavil, ko je sekundni kazalec na veliki uri prišel na dvanajst. Najbolj nezaslišano pa je bilo, da se zaradi tega nihče ni razburil. Potniki so mirno naprej brali časopise ali brskali po računalnikih.

Miklosu Gimesu sem se pritožil, da se je zgodila velika katastrofa in da tudi v Švici vlaki ne vozijo več točno ob uri.

"Kaj bi rad?" me je zbadljivo vprašal. "Naj pokličem državne železnice in vprašam, zakaj so zamudili?"

Rekel sem, da bi morala biti njihova centrala zasedena zaradi klicev stotine ogorčenih državljanov. Pomiril me je, da se ni zgodilo nič takega. Gimes je imel ta teden premiero svojega novega dokumentarnega filma Bad Boy Kummer, ki pripoveduje zgodbo o poniglavem nemškem novinarju. Celo desetletje je bralce vlekel za nos s popolnoma izmišljenimi intervjuji s hollywoodskimi zvezdami. Razkrili so ga šele, ko so ameriški časopisi objavili prevod intervjuja, ki ga nikoli ni posnel.

"Nam se je zdelo, da je Švica imuna pred Evropo," je rekel. "Ampak država je morala iz denarja davkoplačevalcev pokriti šestdeset milijonov švicarskih frankov izgube banke UBS, sicer bi propadel celoten finančni sitem. Nismo kaj dosti pametnejši od Grčije."

Združena Evropa ima lepo prihodnost. Povsod je isto, tudi tam, kjer živijo ločeno od nje.

Ideje pa še vedno prihajajo iz Amerike. Medtem ko sva se pogovarjala o vedno bolj evropski Švici, je radio poročal o tem, da je George Soros predlagal Baracku Obami, naj legalizira marihuano in obdavči njeno prodajo. Z izkupičkom od davkov bi brez težav poravnal ameriški državni dolg. Zvenelo je kot prvi prepričljiv načrt izhoda iz globalne krize.