"Multikulti koncept je spodletel, absolutno spodletel"…

Kanclerka Angela Merkel v nagovoru strankine mladeži

***

Leta 1962 sem prišla v Nemčijo, danes sem stara 51 let. Spadam med ljudi, ki jim naknadno oporekate legitimnost živeti tukaj v Nemčiji, ko pojasnjujete, da je "bila napaka pripeljati ljudi iz tujih kultur v deželo".

Lale Akgün, psihologinja in socialdemokratska zastopnica turškega rodu v nemškem bundestagu, v debati z nekdanjim kanclerjem Helmutom Schimdtom

***

Doslej je nekako veljalo, da so se ob demografski in kulturni eksplozivni mešanici, ki se že desetletja kuha v zahodnoevropski etnični in kulturni enolončnici, politiki delili na dve skupini. Na tiste, ki proaktivno, nestrpno delujejo, in tiste, ki v glavnem sramežljivo molčijo, porivajo glavo v pesek ter pasivno opazujejo vse bolj prisotne zagate in probleme etničnih in kulturnih trkov sodobne Evrope. V prvo skupino spadajo razni kontroverzni ultradesni politiki, kot so Le Pen ter še zlasti pokojnika - koroški gromovnik Haider in nizozemski (ubiti) desničar Pim Fortuyn. Kontroverznost se demonstrira še zlasti pri slednjih dveh, ki sta bila homoseksualca, kar ju samo po sebi stigmatizira, poriva v status pripadnikov družbenih manjšin, ter hkrati moralna in etnična in rasna purista, ki nista skoparila z besedami, ko je šlo za ocene tujcev, tujosti, zagovarjanja etnične distance. Pim Fortuyn, ki je bil v sedemdesetih, "kot se spodobi", še marksist-leninist in privrženec nizozemske komunistične stranke (CPN), je kasneje svoje nestrpne izjave zlasti usmerjal na vse bolj močno in vse bolj prisotno islamsko skupnost na nizozemskem. A ubil ga ni musliman, pač pa naravovarstvenik in zaščitnik krznenih živali. Namreč, ena od Fortuynovih krilatic se je glasila: "Volite mene, pa boste lahko nosile krznene plašče." Seveda je atentator v procesu opozarjal tudi na nestrpno kriminaliziranje in grobo etiketiranje islamske skupnosti. No, atentat ni pomenil streznitve in zatona nestrpnega desničarstva v sicer tradicionalno liberalni Nizozemski, ampak nasprotno. Fortuynova in druge desne opcije so šele po atentatu začele dobivati srhljivo visoko podporo. Njegova lista je po prvem uspehu neposredno po atentatu sicer presahnila, a zdi se, kot da je duh ušel iz steklenice. Kot da je ta umor ljudi razvezal odgovornosti in obvladovanja pretiranega čustvenega odzivanja na vsakdanje probleme sožitja. Z manjšimi oscilacijami so po zahodni Evropi esktremno desne stranke in politične osebnosti trdno umeščene na politični zemljevid. Tako zelo, da so leta 2002 morali v drugem krogu francoskih predsedniških volitev levičarji podpreti Chiraca pred ekstremnim Jean-Mariem Le Penom, ki se je kot šokantno presenečenje uvrstil v drugi krog namesto favoriziranega Lionela Jospina. Rekli so, da dajejo glas Chiracu, da rešijo republiko.

No, danes Le Pen ne predstavlja grožnje francoski republiki. Ker ima Francija Nicolasa Sarkozyja, ne potrebuje Le Pena. Če odmislimo protislovnega Berlusconija, je bil nastop Sarkozyja v mnogočem začetek sprememb na (zahodno)evropski politični sceni. Namreč, Sarkozy je dokazal, da tudi stranke in politične osebnosti iz tako imenovanega ustavnega loka znajo govoriti in delovati izjemno diskvalifikatorsko, nestrpno. Sarkozy je to izpričal že, ko se je pred petimi leti še kot notranji minister spoprijemal z (pogojno rečeno) etničnimi nemiri v francoskih mestih. Z radikalnimi ukrepi je le prilival olje na ogenj gorečih francoskih mest.

A če je dolgo veljalo, da se na zahodu spozabljajo le ekstremno desni politiki, na vzhodu, v "novih demokracijah" pa vsi po vrsti, je sedaj drugače. Sedaj je "odprti lov" na priseljence in njihove kulturne in življenjske slogovne posebnosti in enkratnosti tudi v domeni "uradne" zahodne politike. Še zlasti zdaj, ko se je spozabila tudi Merklova. Namreč, Nemčija se je dobro zavedala svoje zgodovinske vloge in posledičnega pragreha, zato je bila nadvse zadržana. No, kakšni ekspolitiki, pred časom denimo bivši kancler Schmidt v blagi formi, nedavno pa tudi socialdemokratski funkcionar centralne banke Thilo Sarrazin z izjemno trdimi, rasističnimi besedami v svoji knjigi, so kdaj pa kdaj rekli kaj več, kot bi se naj za etablirano politiko spodobilo. Prav za slednjega je še konec poletja kanclerka Merklova rekla, da pošilja sporočila, ki nič ne razrešijo, mnoge v tej deželi pa lahko le prizadenejo. A kot da se je ustrašila, da jo v času zmanjšane popularnosti zaradi drugih (gospodarskih) težav po desni prehitevajo socialdemokrati, je nedavno izrekla nekaj stavkov, ki niso toliko neresnični, kolikor so neustrezno naglašeni in umeščeni. In zato poslej več ni pričakovati nobene meje in samoomejevanja.

Tisti, ki ne uvidi, da je emigrantska politika dosegla neko točko, ko naprej več ne gre samodejno, poti nazaj pa ni, problema ne razume prav zares. A problem ni tam, kjer so ga locirali Merklova, Sarrazin, delno pa tudi Schmidt. Ni v kulturni drugačnosti ali celo genski determiniranosti (Sarrazin) priseljencev, ampak v porušenih socialnostrukturnih ravnovesjih. Danes menda v Nemčiji živi več kot 15 milijonov priseljencev in njihovih potomcev, pogosto podobne (najnižje) slojne pripadnosti in izobrazbene strukture, ki se posledično samodejno getoizirajo in statusno reproducirajo. In problem je, ker se o teh vprašanjih Evropejci ne znajo brez zavor ali predsodkov pogovarjati in iskati rešitve. Ker se liberalna Evropa boji svoje sence. Kar se je navsezadnje videlo tudi ob ponesrečeni objavi karikatur preroka Mohameda v danskem Jyllans-Posten. Takrat v prestrašeni Evropi med politiki ni bilo junaka, ki bi muslimanom sporočil: Karikature so lahko ponesrečene, tudi nekorektne, a evropske norme so pač takšne, da se tolerira smešenja vsakršnih prerokov in profetov; tako krščanskih kot islamskih. Navadite se in spoštujte to normo, kot upravičeno pričakujete, da bodo Evropejci spoštovali norme drugih okolij in tradicij. No, vprašanja posledic multikulturnosti niso nekaj, kar a priori zavračaš, a to tudi ni nekaj, kar moraš brez pomislekov in brez razreševanja spregledati.

Prav v tem kontekstu je nadvse pomembno sporočilo, ki je iz Slovenije obšlo svet po nedeljskih volitvah. Redkokateri dogodek je izzval toliko pozitivnih zapisov svetovnih medijev kot banalno dejstvo, da je v Piranu zmagal na županskih volitvah zdravnik temne polti. Ki ni zmagal zato, ker je temnopolt, ampak kljub temu. Če so doslej iz srednje in vzhodne Evrope prihajala v "urejeno", "staro" Evropo predvsem slaba sporočila o meddržavnih konfliktih, etničnih pogromih, o suženjskem delu, o brezpravnih zdomskih delavcih, o trgovini z belim blagom, o pogromih Romov… in bila nazadnje tudi iz Slovenije tako močno prisotna v največjih tujih medijih, ko so se kulminirali konflikti med Romi in Dolenjci - je izvolitev Bossmana pozitivno sporočilo zaplezani zahodni Evropi. Morda se bodo sedaj vsi tisti, ki po slovenskih medijih prodajajo marketinške puhlice in so še pred nekaj dnevi trdili, da morebitna izvolitev ni (ne bo) omembe vreden dogodek, vendarle korigirali.

Menim, da smo lahko zaradi tega samozavestni: Ni Bossman slovenski Obama. Kvečjemu je Obama ameriški Bossman.