Politične formacije, ki upravljajo državo, so igrale v abonmaju za podeželje in izven. Najbolje je šlo županom, ki so govorili o pločnikih, obnovitvi fasad in ureditvi prometa. Abstraktni slogani, da so kandidati za ljudi, ob ljudeh ali z ljudmi, niso prepričali prav veliko resničnih ljudi. Rezultati so bili predvidljivi in so skoraj do odstotka odražali tudi najbolj površne raziskave javnega mnenja. Da bo tako, se je kazalo že nekaj tednov pred volitvami. Najbolj vznemirljiva novica volitev je bila, kako malo ljudi je šlo na volišča. Iz rezultatov je mogoče sklepati, da so glasovali državljani, ki se jim ureditev lokalnih stvari zdi pomembnejša od velikih ideoloških dilem političnih strank.

Iz tega je izšlo razmišljanje, da je treba resetirati državni operacijski sistem. Slovenija se je v zadnjih dvajsetih letih razvila v zapleteno napravo, ki pa še vedno teče na operacijskem sistemu windows 3.0 iz leta 1990. Takrat je Intelov procesor 386 še veljal za vrhunec trendovske modernosti, apple pa je bil nekaj, kar so uporabljali oblikovalci in redki fanatiki. Na windowsih 3.0 se je delala država in danes je res videti nekoliko počasna in zastarela. Zna biti še hujše. Iz arhivskih gradiv je razvidno, da je bil dobršen del ustave napisan na roko s kemičnim svinčnikom.

Ko so v revolucionarnem letu 1990 oblikovali državo, je bilo na voljo veliko različnih sistemov. Od predsedniškega in večinskega sistema do najbolj široko razumljenega reprezentativnega modela in vseh vmesnih kombinacij. Ni bilo treba izumljati nič novega. Ker so državo delale politične stranke, so si izbrale takšen parlamentarni sistem, ki je dal strankam čim več moči v roke in vzpostavil čim manj učinkovito kontrolo. Oblast strank je brez politične protiuteži. Predsednik je protokolarna funkcija, državni zbor telo, ki izdaja priporočila, ustavno sodišče pa eno od sodišč, zasutih s trivialnimi primeri. V času prerazporeditve bogastva je bil ta sistem idealen. Vsem strankam je takšen položaj ustrezal v trenutku, ko je razmerje moči med njimi določalo, kako se bo nekdanja družbena lastnina skozi začasno podržavljenje privatizirala. Ustvarili so sistem, v katerem so vse stranke lahko nekaj dobile.

Sijajen je bil tudi v naslednjem obdobju, ko ni bilo treba imeti nobenih velikih strateških idej. Nato, Evropska unija, evro in Schengen so bili cilji na poti, kjer je bila trasa začrtana od zunaj. Za cilje je vladal političen konsenz, o poti do njega pa je vladal konsenz, ker ni bilo nobene druge možnosti. Stranke so se lahko prerekale o pravilni interpretaciji zgodovine ali svetosti življenja, vendar niso mogle predpisati niti smrtne kazni niti odkrite rehabilitacije fašizma, ker to ni bilo v skladu s standardi sprejemanja v Evropsko unijo. Niso mogle ustaviti razvoja kapitalizma, ker je bilo tržno gospodarstvo prvi pogoj za vstop v EU, zasebna vojska pa drugi. Lahko so se prerekale, ali je prvo važnejše od drugega, vendar je bila razprava zgolj dekorativne narave. O vseh temeljnih parametrih spremembe ustavnega reda je veljal konsenz. Besno politično življenje se je odvijalo na marginalnih temah.

Razcvet nacionalnih političnih strank je pripeljal do zabavnega rezultata. Najbolj izrazite politične figure v državi so lokalni politiki, ki držijo do strank previdno distanco. Ob zadnjih volitvah so se uspešni župani najbolj bali tega, da bi velike stranke preočitno stopile na njihovo stran in jim pokvarile podobo neodvisnosti, predanosti trdemu delu, konkretnim vizijam ali razsvetljenemu provincializmu.

To je proizvedlo razmislek, da so župani mest dober material za nacionalne politike. Imajo velikopotezne ideje in jih znajo izpeljati tudi takrat, ko bi se nacionalni politiki zaradi njihovih projektov najraje obesili. Še posebno ker lokalni župani v tej igri izpadejo kozmopoliti, veliki nacionalni politiki pa se obnašajo kot vaški posebneži. Lokalna politika je v svojem okolju pametna, nacionalna politika pa neumna. Simpatično. Zaradi tega se je previdno začelo govoriti o še eni revoluciji, v kateri bi se brezkompromisni slog discipliniranja mestnih svetov prenesel v vlado. Želja, da bi izbrisali sedanji sistem, spremenili ustavni red in si izmislili še eno republiko, je velika. Revolucija je tudi običajna metoda reševanja problemov, ki smo jo podedovali od Jugoslavije, v kateri nobena politična formula ni zdržala več kot dvajset let. Decentralizirana monarhija Petra I. se je izšla v revolucionarno desno diktaturo kralja Aleksandra, ki je vpeljala strogi centralizem. Iz nje so nastali imitatorski fašizem, stalinistična revolucija, federalna država, ki je zatirala nacionalizem, socializem delavskega samoupravljanja in buržoazna revolucija, ki je ponovno vzpostavila kapitalizem. Vseeno je bilo, kako se je država imenovala, ustavo so v knjigarnah vedno prodajali na policah periodičnega tiska. Oblast je bila vedno revolucionarna in je politične nasprotnike razumela kot sovražnike.

Zdaj diši po še eni revoluciji. Morda bi bilo z njo dobro še malo počakati. Župani kot nacionalni voditelji imajo čudno usodo. Turški premier Tayyip Erdogan je bil najuspešnejši župan Istanbula od otomanskih časov naprej. Kot lokalni politik je z modernizacijo mesta tako osramotil laično kemalistično državno strukturo, da je s svojo versko stranko zlahka trikrat zapored zmagal na nacionalnih volitvah. Postal je tako močan voditelj, da je neopazno zabrisal mejo med vero in državo, počasi demontira Atatürkovo antiklerikalno revolucijo in izpeljuje svojo.

Rudy Giuliani je bil dva mandata sijajen župan New Yorka in je skupaj s svojim šefom policije Bernardom Kerikom užival ugled heroja. Na ameriških predsedniških volitvah je pogorel kot še nikoli noben politik pred njim, Kerik pa sedi v zaporu, ker je bil obsojen na štiri leta zaradi korupcije.

Pametna lokalna in ne preveč bistra nacionalna oblast ne zvenita kot najbolj neumen od vseh možnih sistemov. Če sta konkurenčno razpoloženi druga do druge, ni nič narobe. Namesto še ene revolucije bi bilo privlačno, če bi se vzajemno nadzorovali. Pri načrtovanju navzkrižnega sistema medsebojnega nadzora državnih institucij so bile stranke leta 1990 tako skope, da se zdaj vsi tepejo za isti terminal.