Razna soočenja pred lokalnimi volitvami so se v principu ukvarjala z naslednjim korpusom tem: kaj je zafurano, kdo je kaj pokradel, kdo deli po frendovskem ključu, kdo je šerif in kdo žali, kdo je bedak, ki nima pojma, in kdo spletkari in ima zadaj politične in mrežne botre. V duhamornih in dolgočasnih soočenjih je bila fascinantna ravno ta lahkotnost obkladanja nasprotnikov z oznakami, ki so računale le na spektakelske učinke. Ampak za nekoga, recimo tudi za enega tistih anonimnih delavcev, ki zdaj pokajo kufre in se selijo čez mejo, vse skupaj ni bilo ravno smešno. Še bolj so mu vsi ti nastopi potrjevali misel, da se nam je tukaj malo zmešalo. Da smo zgubili kompas in smo res le še ujetniki želje po crknjeni sosedovi kravi.

Za crknit je tudi gledanje televizije v tako imenovanem prajm tajmu. Recimo torek. Ob osmih nas je na prvem programu nacionalke pričakala Saša Einsidler z oddajo Parada. Malo nostalgije, malo vezanega teksta, malo spominov in nažiganje starih komadov v novi preobleki. Če mi zna vsaj eden od odgovornih na nacionalki povedati, zakaj ta oddaja, komu je namenjena, kaj imamo od teh spominov in zakaj v tako elitnem terminu, bom presenečen. Presenečen zato, ker vse skupaj izgleda kot polnjenje programa brez repa in glave. Brez razmisleka in brez referenčnega okvirja. Kar tako na pamet, kot bi s šaflo metali premog v kotel. Samo da se sveti in na koncu ostane le še pepel. Tako kot je na drugem programu ostajal pepel v soočenjih za lokalne volitve. Ko se v studiu spopadejo mandeljci druge ali tretje lige, ostane pred sprejemniki le še njihovo najožje sorodstvo. Ostali pa zbežimo na komercialko. K Big Brotherju slavnih. Odpremo usta in jih ne zapremo. Posebej ko nam ena starleta med blaznim razmišljanjem zaupa, "da je notranja lepota pomembnejša od zunanjega videza". Uaauuuu, za gate trgat. V prvem tednu novega resničnostnega šova so podobne izjave parale šive. In dokazovale, da so slavni prav tako besedni invalidi kot polovica tistih na soočenjih za lokalne šerife. Postaviti slavne pred oko kamere za 24 ur je dober eksperiment: ko jih gledamo in poslušamo, ugotovimo, da smo proti njim vsi multifrajerji in intelektualni supermeni.

In kaj imajo skupnega Big Brother slavnih, soočenja za lokalne volitve ter program nove teve mreže Pink? V grobem so to trije elementi: amaterizem, nastopajočih nihče ne pozna in iz vsega se dela cirkus. O amaterizmu nima smisla izgubljati besed, saj je to stalnica v kamero televizijskih programov. Kr neki. Samo, da se nekaj dogaja. S svojim jutranjim programom Pink TV to razgalja do obisti. Ena z brda in z dola scena. Na njej dva voditelja, ki imata že probleme z branjem napisanega, in zraven pogovori, ki ne sežejo dlje kot do vprašanj tipa: a potem lahko rečemo, da se zemlja res vrti? To, da voditeljev nihče ne pozna, ni glavni greh. Je pa to jasno greh v točki, ko se resničnostni šov baha s pridevnikom "slavni". Prav smešno je bilo videti prvo srečanje sostanovalcev v brotherjevi hiši, ki niso imeli pojma drug o drugem oziroma so mnoge prvič srečali in slišali za njihovo slavo.

Če je slava že to, da si hčerka enega bivših teve zvezd, ali pa, da si se enkrat sprehodila po modni brvi, potem je to res dobro za bildanje naših egov. Skratka, ko vas enkrat ujame oko kamere, ste že slavni. Slavni postanete v trenutku, ko prestopite prag resničnostnega šova. Televizija torej iz brezimnih osebkov naredi zvezde. Zvezda si, če si upaš. Upaš stopiti pred kamere in blebetaš neumnosti. Tako kot vsi nešteti kandidati za župane. Sami so se prepustili krotilcem levov, da jih pojajo po cirkuški areni in se iz njih delajo norca. Včasih že na meji dobrega okusa. Ali atrakcije za vsako ceno. To, kar sta počela Petra Kerčmar in Edi Pucer v zabavljaškem soočenju na Pop TV, je bil mega cirkus. Nikogar ni zanimalo, kaj kandidati zagovarjajo, ampak le vizualni učinki. Streljanje vsega počez z namenom, da se zabavamo. Bili so v vlogi klovnov, ki morajo odigrati svoje partije in nas prepričati, da so sposobni sprejeti vloge v vaških odrskih burkah. Tisti, ki se je tega lotil drugače, pa je izpadel kot čista motnja. Zoran Medved na primer, ki je soočenje začel tako angažirano in prizadeto, da smo se spomnili starih časov. Časov, ko je bilo samoumevno, da je nastop na parketu nacionalne televizije partijska naloga. Če si se temu izognil, si bil sovražnik države številka ena. Ali pa vsaj sumljivi simulant, ki se požvižga na "tekovine naše revolucije". Prvi na spisku za pokanje kufrov in izselitev. Začasno na kakšen majhen goli otoček…