Na začetku tega tedna je Slovenska tiskovna agencija poročala, da je v novomeški vojašnici potekala slovesnost ob napotitvi enote Slovenske vojske v Afganistan. Ta kontingent "bo prvič prevzel lastno skupino za urjenje afganistanskih vojakov". Kaj to pomeni? A ne bo ta kontingent skupina, ki bo urila afganistanske vojake? Bo prevzel samega sebe? Ali pa jim bo dodeljena "lastna skupina" afganistanskih vojakov? Še novinarsko poročilo se zapleta. A kakor koli že, dejstvo je, da slovenska vlada angažiranje Slovenske vojske v Afganistanu stopnjuje. Napredujemo!

Kjer je take vrste napredek, mora biti zraven premier Pahor. On je bil slavnostni govornik v novomeški vojašnici. Morda je to hotel, morda nihče drugi od vodilnih ni hotel, v vsakem primeru pa je bil pravi mož na pravem mestu. Kakšen bolj koherenten govorec bi nalogi najbrž ne bil kos. Njemu je bila pisana na kožo.

Državni voditelji pridejo na kak dogodek, da mu dajo težo. In če naj dogodku dajo težo, se morajo postaviti zanj, ga posvojiti. Pahor pa se je od dogodka, ki ga je šel posvetit, najprej distanciral kot od odločitve, ki ni njegova, saj je bila "sprejeta že pred časom". Ampak to dete nekoga drugega je vseeno vzel za svoje. Povedal je tudi zakaj. Zato, ker "Slovenija ... gleda naprej in, podobno kot velika večina drugih držav, ugotavlja, da samo vojaške operacije v Afganistanu ne bodo prinesle želenih rezultatov". Pahor torej protokolarno postavlja avtoriteto svojega položaja za odločitev, da se slovenske vojake pošlje v Afganistan, kjer bodo sodelovali tudi v vojaških operacijah, zato ker gleda naprej in ve, da vojaške operacije v Afganistanu ne bodo prinesle rešitve.

Je pa tu še en razlog. V Sloveniji namreč "vedo, da bo vojaške navzočnosti v Afganistanu nekoč konec". "Do takrat bi radi," novinarsko poročilo povzema Pahorja, "tako v Sloveniji kot slovenski zavezniki, storili največ, kar je mogoče, za utrditev afganistanskega miru, varnosti, blaginje, usposobljenosti tamkajšnjih varnostnih in drugih sil za normalno opravljanje dolžnosti in da bi lahko Afganistanci živeli brez navzočnosti tujih vojska." Vojsko torej pošiljamo v Afganistan, da bi Afganistanci lahko živeli brez tujih vojsk. Vojsko pošiljamo v Afganistan, da bi jo lahko umaknili od tam. To je cilj. Logika je brezprizivna: Če hočeš doseči cilj in vojsko umakniti iz Afganistana, jo moraš najprej poslati tja.

Je to kaka novodobna izdaja Pira? Mislim na tisto staro zgodbo o Kineju, ki je, zelo prosto povedano, kralja Pira spraševal o cilju njegovih vojn. Ko bo premagal prvo kraljestvo, je odgovarjal Pir, bo lahko šel v vojno proti drugemu, ko bo premagal še to, proti tretjemu in tako naprej. In ko bo premagal vse, ga naposled vpraša Kinej? Takrat bo pa lahko počival. Na kar Kinej odvrne: "Če je to vse, kar hočeš, zakaj ne počivaš že zdaj?"

To zgodbo so interpretirali na različne načine. Neki sicer malo znani Francoz je na začetku 17. stoletja na to temo napisal knjižico, ki jo včasih slavijo kot utemeljitveni tekst liberalizma. Argument bi lahko povzel takole: če hočemo mir in svobodo trgovanja in svobodni pretok ljudi in idej, potem imejmo mir, ne hodimo tja po ovinku z vojnami. To je seveda liberalistična iluzija, ali raje samoprevara, da namreč liberalizem hoče mir in da je svoboda trgovanja alternativa vojni. Ampak tisti argument je vsaj imel neki smisel, originalna rimska zgodba pa je bila duhovita. To govoričenje zdaj, da je namen vojaške okupacije Afganistana mir, varnost in blaginja okupirane države, pa je duhomorni perverzni nesmisel.

In kaj še pove Pahor vojakom, ki jih pošilja v vojno? Da "podobno kot druge države tudi Slovenija razmišlja o primernem času za odhod Slovenske vojske iz Afganistana". To je popotnica za na pot v vojno? Če Pahor že pošilja ljudi v vojno, naj jim vsaj reče kaj spodbudnega. Če ne more, naj bo tiho. Če se z napotitvijo ne strinja, naj je ne podpira in slavi. Tako govorjenje pa je (opravičujem se za težko besedo) zajebavanje in vojakov in nas vseh, ki za to plačujemo. Pahor slavnostno razglaša, da je napotitev Slovenske vojske v Afganistan nesmisel. To je sicer res. Ampak to je politika Pahorjeve vlade.

Tisto, česar Pahor ne ve, je, kdaj bo "primeren čas za odhod Slovenske vojske iz Afganistana". Ta odhod Slovenija namreč želi izpeljati "v sozvočju z ostalimi državami". Kdaj bo do tega prišlo, Pahor ni vedel povedati, predvideva pa, da v bližnji prihodnosti. Mu bodo že povedali. Kdo? Morda poveljniki tistih, ki bodo inštruirali slovenske inštruktorje afganistanskih vojakov? Izvemo namreč, da bo "slovenskim inštruktorjem pri usposabljanju afganistanskih vojakov pomagalo tudi 11 ameriških vojakov". Pomagalo! Po en ameriški vojak torej na vsakih deset naših, dva pa še za povrh.

Ostane še vprašanje varnosti? Kaj če kakega slovenskega vojaka ubijejo? Pahor nas je vse pomiril: "Slovenija bo, kolikor lahko, poskrbela, da bodo vsi slovenski pripadniki zaščiteni in da se bodo vsi vrnili živi in zdravi." Kako pa? Bo Pahor uperil tisti svoj prst v talibane in jim v polomljeni slovenščini sporočil, naj njegovim vojakom ne storijo nič hudega? Če pa ima slovenska vlada kakšna druga znanja za zaščito vojakov v vojaških operacijah, je neodgovorno, da take ekspertize v teh težkih časih ne unovči.

Za primer, da ta obljuba še ni prepričala vseh, je Pahor dodal še močnejši argument: "Slovenija ni dežela, ki bi imela tradicijo vračanja mrtvih vojakov z misij." Če je mislil na Slovenijo kot državo, bi mu lahko še pritrdili. Slovenija kot dežela pa nedvomno ima "tradicijo vračanja mrtvih vojakov z misij." Le da so to bile "misije" tujih sil. Je zdaj spet tako kot včasih? So naši državniki s podvigi, kakršen je napotitev Slovenske vojske v afganistansko vojno, spremenili Slovenijo spet v deželo?