Kaj ta sprememba pomeni? Mesto, razumljeno kot družbena skupnost, je združba nadvse različnih ljudi z bazo skupnih in enako pomembno bazo partikularnih interesov. Celo za uresničitev prvih konsenz ni vedno samoumeven, saj tudi pri gradnji ali obnovi osnovne infrastrukture, vodovoda ali cest naletimo na vprašanje prioritet: so bolj potrebne tam, kjer so v najslabšem stanju, ali tam, kjer stanujejo vplivnejši ljudje, ali pa v središču, kjer so vsem na očeh?

Pri posebnih interesih je zadeva še bolj zapletena: ali meščani bolj potrebujemo nogometni stadion ali domove upokojencev? Kakšno naj bo razmerje med investicijami v infrastrukturo in v programe? Mesto je vredno svojega imena samo, ko v presečišču uresničuje skupne in posebne interese, da do tega pride, pa je potrebno dogovarjanje.

Dogovarjanje je slovenska slabost, ki je, tako mi je nedavno pojasnil neki antropolog, posledica tega, da smo stoletja živeli pod nadvlado drugih, ki se jim nismo upali ali mogli upreti, zato smo svojo frustracijo in gnev zlivali ali horizontalno, čez sosede, sodelavce, someščane, ali navzdol, na manj močne. Dogovarjanje je veščina, je nekaj, česar se človek nauči, če kultura razume dogovor kot vrlino in ne kot izgubo časa. Je znanje, ki ga dnevno uporabljamo – ali naj bi ga uporabljali – praktično vsi, še posebno usodno pa politiki in drugi pomembni odločevalci. A kot rečeno, stoletja zatiranj so opravila svoje in zato pri nas vlada praksa, da si lahko le spodaj ali zgoraj, tretje možnosti ni. Razprava je v teh krajih le navidezna, ljudje ne poslušajo in ne argumentirajo, ampak želijo povedati in uveljaviti svoje mnenje, in če so hierarhično nadrejeni, ga uveljavijo. Pika. Tako ravna politika, tako ravnajo vodstveni kadri v javnih in zasebnih podjetjih. Že dvajset let imamo demokracijo, a še vedno imamo enake vzorce diktiranja, poslušnosti, prepirov in sabotaž.

V ozračju nenehne konfliktnosti in prerivanj seveda ne prihaja do iskanja najboljših rešitev, ampak obvelja rešitev najmočnejšega. Če ima vsaj v parlamentu opozicija še zagotovljene neke okvire predstavljanja stališč, je na lokalnih ravneh demokratičnost veliko manj transparentna. Mestni sveti so, ne glede na strankarsko obarvanost, večinoma dobro namazani stroji, kjer županova večina, daleč stran od medijskih pogledov, ki so namenjeni predvsem državni ravni, uveljavlja njegov program. Njegov program – dobesedno, kajti župani so nova vrsta individualnih politikov, ki se izmikajo vsaki obliki kolektivne politike, ki stavijo na svoj osebni »šarm« in na svoj osebni okus. Če si župan zaželi palm sredi mesta, jih bo pač posadil, pa naj stane, kolikor hoče – mimogrede, koliko že stane navodnjavanje koprskih »miamijskih« palm, ki seveda nimajo blage zveze z našim primorskim rastjem? Če je župan ljubitelj amaterskega rezbarjenja, bo temu namenil javni park in stoletna drevesa. Če župan s pomočjo donacije in mestnega denarja postavi most, bo nanj nabil dvojezično tablo: »Ta most je postavil župan Z. J.«

Županovanje je torej razumljeno kot zasebni projekt, kot nekakšen na volitvah legitimiran egotrip, saj so župani izredno netalentirani za demokratično odločanje. Županski novorek enostavno ni vzel druge slovnične oblike kot prvo osebo ednine, »jaz«, tisti »mi« mestnega sveta je neskončno daleč, mesto je fevd, meščani pa lahko le upamo, da ga bo graščak upravljal čim bolj prijazno tudi za nas.
Za takšno stanje je seveda nekaj tehtnih razlogov: pomanjkanje zamisli, prej omenjena nezmožnost konsenzualnega dogovarjanja, togost, nejasnost in neusklajenost zakonodaje in predpisov ter apatičnost mestne birokracije so desetletja povzročali, da se ni naredilo skorajda nič, da so mesta še naprej spala svoj blagi socialistični birokratski spanec tudi takrat, ko je bilo nekaj deset tisoč ljudi že zdavnaj na zavodu za zaposlovanje. Za preseganje te inercije pa se ni uveljavila neka bolj dejavna, proaktivna in demokratična oblika upravljanja mesta, ampak vzorec gospodarskega menedžmenta, kjer vladajo ekonomska pravila in notranje zakonitosti, ki niso nujno enake, kot je javni interes – prav ta logika je povzročila, da so v minulem desetletju največji razcvet doživeli prekupčevanje z zemljišči, komercialna gradnja in sektor trgovinskih centrov.

Najpomembnejši so rezultati, to je geslo županov, in ni junaka, ki bi vsaj omenil, da so morda enako pomembne tudi poti do teh rezultatov. Poti v smislu njihove izbire, nastajanja, financiranja, vzdrževanja.

Župani imajo radi beton, kajti to je oprijemljiv rezultat, ki ga vidijo, pred katerim se da fotografirati. Manj radi imajo financiranje dejavnosti, to so neprijetne proračunske postavke, še posebno če so zunaj javnih zavodov. Naravnost upirajo pa se jim reforme mestne uprave, sprejemanje bolj konsistentnih in transparentnih pravil delovanja (čez katere se sicer nenehno pritožujejo) ter vztrajni javni pritiski na državo, naj omogoči zakonodajo, ki bo mestom jasno razmejila pristojnosti in dolžnosti – vse to so namreč naloge politikov, kar naj bi župani bili, in ne menedžerske, kar so.
Vse to je nehvaležno in mukotrpno delo, ki se mu župani izognejo tako, da za »svoje« projekte najdejo pollegalne in podmizne rešitve z neposrednimi prijateljskimi zvezami, medtem ko legalnost, transparentnost in demokratičnost upadata. Prav ob poplavah in ob podajanju vročega kostanja odgovornosti med lokalno in državno ravnjo se je pokazalo, kako malo je bilo na tem področju narejenega. Toda sprejetje poplavnega načrta ali spodbujanje kulturne mreže je seveda veliko manj seksi kot premetavanje milijonov, kot bi bili tvoji, kot odprtje športnega stadiona (kjer morajo pred veličino dogodka umolkniti tudi neplačani delavci) ali kulturnega centra, ki bo Maribor spremenil v »središče te celotne bodoče evrolege« (kjer bi za začetek morda zadostovalo že, če bi po 21. uri v središču mesta lahko srečali živo dušo).

Ob tem je morda za demokracijo še najhujši defetizem, da je vsak novi »šef« slabši od prejšnjega. Zakaj smo jo potem sploh zahtevali?