Dejstvo, da je vlada lani iz proračuna črtala sanacijo vodnih tokov, je le eden med mnogimi kazalniki, da prednostna naloga večine politikov, ki so si s pomočjo volilcev prilastili državo, ni ne javno dobro ne varnost ljudi (naj rečem "navadnih ljudi"?), ne skrb za javne dobrine ne varovanje posameznikovega imetja (razen tistega, pridobljenega z dovolj velikim grabežem javnih dobrin). Pri vsem tem pa politiki ne dajejo vtisa, da jim teče voda v grlo.
Politični potop ni ne državni udar ne vstaja ali revolucija, ki strmoglavljajo vlade. Politični potop je proces, v katerem so udari, vstaje in revolucije včasih, ne pa nujno, le trenutki, kondenzacije, ki potapljanju hočejo narediti konec, neredko pa ga le pospešijo in poglobijo ali pa sprožijo novi ciklus. In ker je politični potop proces, ni posebno fotogeničen, dramatičen ali kako drugače vznemirljiv. Potapljamo se milimeter za milimetrom, morda centimeter za centimetrom, z vsako nepremišljenostjo, napako in neumnostjo, z vsako napačno odločitvijo ali neodločanjem, ko bi odločitve bile nujne, z vsako najmanjšo in seveda veliko kršitvijo zakonitosti, ki se jo dopusti in ne kaznuje, z vsakim izigravanjem pravil, četudi v imenu ciljev in rezultatov, z arogantnim in abotnim obnašanjem, sovražnim govorom in praznim govoričenjem, ki si ga dovoljujejo predstavniki ljudstva, in tako dalje in tako naprej.
Včasih se nad tem jezimo, včasih se nam obrača želodec, včasih kolnemo ali se delamo norca iz demokratičnih svetih krav, zaničujemo jih in sovražimo, lahko nas je strah in groza, ko vidimo, kam vse to pelje, ampak počasi se nam ne da več niti bentiti, izkušnje nas prepričujejo, da ni ne zdravila ne pomoči, in nekako se privadimo na pogrezanje in postanemo njegove vse bolj neme priče. Političnega potopa ne prinašajo hudourniške vode, politični potop se dogaja po kapljicah.
Eden bolj zgovornih notranjepolitičnih dogodkov v zadnjem času je bila konferenca socialnih demokratov na začetku tega meseca v Celju. Izjemoma se je zgodilo, da so visoki politiki ustvarili vtis, da se zavedajo, kako se potapljajo. Ampak to se je zgodilo tako, v takem stilu, da je tisto, kar bi morda lahko bil svetli dogodek, pustilo za sabo le depresivne občutke. Pahor pač. Kot premier in predsednik stranke je izbrano članstvo pozval, naj strnejo vrste in podprejo vladne reforme, češ da so nujne in da je njihova izpeljava dolžnost, ki jo imajo do volilcev. Da je to zgodovinska naloga SD. Storiti morajo "tisto, kar je prav", tudi če bodo zaradi tega izgubili na bližnjih lokalnih volitvah in na državnozborskih čez dve leti. Govoril je o žrtvovanju: da ne bo pomote, o žrtvovanju strankarske elite, ki jo je nagovarjal, in celo o morebitnem žrtvovanju stranke. V igri so "vse osebne kariere in prihodnost stranke", je rekel. Ampak ker so "pogumni in vizionarski ljudje", morajo "strniti vrste" in podpreti vladne odločitve, "da ne glede na to, kaj se utegne zgoditi z nami kot posamezniki, storimo vse tisto, kar mislimo, da je treba storiti v prelomnem mandatu za prihodnost države".
Zrno resnice je v priznanju, da se stranka potaplja. Vse drugo je leporečje. Temeljno protislovje je seveda v razlagi, da se lahko zgodi, da bo stranka na volitvah izgubila zato, ker da dela tisto, kar je volilcem obljubila, da bo storila, ker torej dela tisto, kar volilci od nje pričakujejo. S slovenskimi volilci mora biti nekaj hudo narobe. Običaj ali kar politična zakonitost je, da volilci volijo stranke, ki delajo tisto, kar volilci od njih pričakujejo. In če stranke ne delajo po pričakovanjih volilcev, morajo ti, da bi jih vseeno volili, vsaj verjeti, da stranke izpolnjujejo njihova pričakovanja. Kaj če v primeru SD noben od teh pogojev ni izpolnjen? Si lahko zamislimo, da bi ta stranka izgubila na volitvah zato, ker dejansko dela v nasprotju s tistim, kar volilci pričakujejo od nje? Kaj če žrtvovanje, ki ga vladne reforme nalagajo volilcem, ni primerljivo z morebitnimi žrtvami kakega poklicnega političnega karierista? Kaj če volilcem ni do tega žrtvovanja in jim obenem ni pretirano mar za kariere tistih, ki jim ga prinašajo, tako kot teh, kot je videti, ne hromi sočutje do tistih, ki bodo nosili težo njihovih političnih odločitev?
Kako da je ta Pahor, ki se je vedno kazal kot nekdo, ki se kar naprej ozira na vse strani in kroji svoj nastop tako, da bi ja bil vsem všeč, nenadoma ostal brez takih ozirov, postal brezobziren? Vprašajmo se, do koga je brezobziren? Gospod mora vedeti, da če se enkrat pririneš do korita najvišje politične kategorije, nikdar več ne boš povsem odrinjen. Ne morem si kaj, da si ne bi mislil, da je bojazen za lastno kariero in kariere ministrov in celo županov in poslancev blef. Ti so preskrbljeni. Tudi če zafuraš stranko, ki živi od davkoplačevalskega denarja, ni nič hujšega, kot če zavoziš in uničiš kako veliko podjetje. Nihče te ne bo klical na odgovornost. Brezobzirnost velja volilcem.
Je pa tu še en moment. Vera v svoj prav, vera v to, da imaš zgodovinsko nalogo ali poslanstvo. Zgodovina je o takih, ki so verjeli, da imajo take naloge, sodila nemilo. Ampak misel na sodbo zgodovine ni še nikogar ustavila, prej podžgala. Problem ni v tem, da misliš, da imaš prav, temveč da hočeš ta svoj prav za vsako ceno uveljaviti. Fiat iustitia, pereat mundus! Najdejo se taki, ki pravičneže in gorečneže občudujejo. Meni se v tem, da za svoj prav uničiš svet, da zanj uničuješ ali tudi samo greniš tuja življenja, ne zdi nič hvale vrednega. V čem je politična blaznost boljša od verske?
In za konec, kaj je ta "prav", ki ga je Pahor odločen za vsako ceno uveljavljati, velik del volilcem pa mu nasprotuje? Pavšalno rečeno gre za brezobzirno uveljavljanje natanko tistih receptov, modelov in tako imenovanih rešitev, ki so sproducirali današnjo krizo. Več istega. Če si padel v jamo, koplji! Če te zaliva voda, dolivaj! Gremo naprej. Pred nami, potop.
