No, temu prepričanju je pomagala tudi znamenita anekdota o genialnem Albertu Einsteinu, ki je baje, ko so mu nekoč povedali, da njegova hiša gori, mirno odvrnil, da za te reči skrbi njegova žena in naj se, prosim, obrnejo nanjo. Malo za šalo, malo zares se je tako med ljudmi razširila miselnost, da niso ravno vsi geniji avtisti, so pa zato vsi avtisti geniji. A ravno to povezovanje avtizma in matematične genialnosti je v resnici dolgo časa zamegljevalo razumevanje tega, kaj avtizem sploh je. Ljudje so si pač preprosto razlagali, da so avtisti zgolj ljudje, ki so tako zelo obsedeni s številkami in računanjem, da sploh ne vidijo mimo njih oziroma jih nič drugega niti ne zanima.

Pred leti pa se je tudi v slovenskem prevodu pojavila izvrstna knjiga britanskega pisatelja Marka Haddona Skrivnostni primer ali Kdo je umoril psa, ki je tudi v (pop)kulturo naposled vpeljala lik avtista, ki ni ne matematični ne kakršenkoli genij, in v splošno zavest vsaj malo zasejala tudi nekoliko manj znano plat resnice o avtizmu. Ta pa je, da avtizma in genialnosti še zdaleč ne moremo zvesti na skupni imenovalec, temveč je treba avtizem obravnavati povsem ločeno od genialnosti nekaterih avtističnih posameznikov.

V Haddonovem romanu je tako prvoosebni pripovedovalec petnajstletni deček Christopher, ki ima Aspergerjev sindrom (oziroma z malce umetniške svobode prirejeno inačico tega sindroma), pogosto obliko avtizma, ki se "kaže v tem, kako posameznik razume svet okoli sebe, procesira informacije in vzpostavlja odnose z drugimi ljudmi", kot piše na strani Centra za avtizem. Christopher, ki zna našteti vse države sveta, živi sam z očetom v okolici Londona, hodi v šolo in je na videz nadvse podoben svojim sovrstnikom. A njegovo drugačnost pisatelj najde v vsaki najmanjši podrobnosti iz njegovega življenja in v želji po prikazovanju junakovega notranjega sveta svoje literarno besedilo posrečeno opremlja tudi s skicami in fotografijami. Christopher se po smrti sosedovega psa najprej poskusi v vlogi detektiva, nato pa se prvič v življenju sam poda na pot do Londona, torej na pot v neznano, kar je zanj seveda avantura brez primere.

Marku Haddonu je v zelo uspešnem romanu uspel neverjetno plastičen prikaz načina razmišljanja avtističnega dečka, ki je bralcem končno omogočil vsaj malce uvideti, kako zelo drugače lahko delujejo človeški možgani. Ljudje si pač sami zelo težko ali pa sploh ne predstavljajo, kaj pomeni, če nekdo ne razume in ne prepoznava posameznih čustev, če ne zmore posnemati drugih, če ne zna lastnih izkušenj iz določene življenjske situacije prenesti v neko drugo, prvi na las podobno, ali če ne razume nenapisanih socialnih pravil, ki so večini ljudi povsem samoumevni.

Starši avtističnih otrok pa vam bodo verjetno znali povedati, da je kljub vsekakor naporni vsakodnevni ali kar vseživljenjski skrbi za avtistične otroke verjetno najtežje, včasih pa skorajda nemogoče, "preklopiti" na njihovo logiko razmišljanja. Neprestano soočanje z nezmožnostjo razumevanja potreb in želja lastnega otroka, kar je seveda posledica tega, pa je ne samo psihično izčrpavajoče, temveč pogosto tudi precej boleče.

In ravno zato je tako zelo pomembno, da starši s pomočjo strokovnjakov čim prej ugotovijo, s kakšno obliko avtizma imajo pravzaprav opraviti, se s tem najprej sami soočijo ter se nato čim bolj prilagodijo otrokovim resničnim potrebam. Njim in njihovim otrokom je namreč lahko marsikaj v življenju olajšano, marsikatera stresna situacija pa prikrajšana, če se pravočasno opremijo s potrebnimi znanji in prijemi.

A "odkrivanje" avtizma seveda še zdaleč ni tako zelo preprosto, še posebej pri otrocih, ki imajo, denimo, Aspergerjev sindrom in ne kažejo vidnih telesnih znakov avtizma. In čeravno zadnja leta na tem področju vsekakor napredujemo, našim pedagoškim pa tudi zdravstvenim delavcem še vedno primanjkuje dolgoletnih izkušenj, medtem ko je naše okolje glede avtizma še precej neozaveščeno in se nanj v večini primerov ne zna in ne zmore odzivati.

Zato so dvodnevni festival avtizma in nastop svetovno znanega avtističnega pianista Dereka Paravicinija ter z njim povezana dokaj odmevna promocijska akcija seveda zelo hvalevredni, pa četudi nas vse to morda od Haddonovega Christopherja vrača nazaj k Rain Manu in Dustinu Hoffmanu ter nas znova poskuša fascinirati s tem, da lahko nekdo, ki si ne zmore zapeti gumbov na srajci, odlično preigrava kompleksne klavirske skladbe in celo komponira. Zavedati se je pač treba, da živimo v svetu, ki ima težave že s postavitvijo dvojezičnih tabel, torej z minimalnim prilagajanjem ljudem, ki govorijo drug materni jezik, in ki vsekakor ne vzbuja upanja, da bo nekoč postal naklonjen ljudem, ki so resnično drugačni.

V takem svetu je vsak, še tako majhen korak v resnici neznansko velik in je velik dosežek že to, če vemo, da si Dereka Paravicinija in vseh drugih avtistov niso izmislili hollywoodski scenaristi.