"V SDS se težav zaradi poplavnih voda zavedajo, v naslednjem mandatu pa jih nameravajo tudi rešiti. Sporočajo še, da se županska kandidatka SDS v Ljubljani Zofija Mazej Kukovič skupaj s kandidati za svetnike danes mudi na območju poplav in ljudem nudi pomoč."

***Ko bo kandidatka SDS postala županja, v Ljubljani ne bo več poplav***

Zapleta se, ker bi bilo dva največja zadrževalnika treba zgraditi v sosednjih občinah Dobrova-Polhov Gradec in Horjul, tamkajšnji prebivalci pa tej ideji nasprotujejo. Prepričani so namreč, da sami od zadrževalnikov ne bi imeli koristi in da se jih gradi zaradi Ljubljane.

***Mladina 2007, št. 39***

3. volilna enota 6. volilni okraj: del občine Ljubljana Vič -Rudnik, ki obsega območje krajevnih skupnosti Brezovica, Kozarje, Brdo, Črni Vrh, Dobrova, Horjul, Polhov Gradec, Rožna dolina, Milan Česnik (sedež: Ljubljana Vič - Rudnik);

***Kandidatka pod zap. št. 7: MOJCA KUCLER DOLINAR (NSi) Volitve 2004, kandidatna lista (DVK)***

Ko je v začetku osemdesetih še trdno stala bivša država in so Lačni Franz imeli v hali Tivoli koncert, je Predin s prstom preletel publiko ter rekel: "Če bi vsi vi dali na kup vse svoje zasluge in dosežke, bi vam še vedno manjkal kakšen Nemec, ki ga med vojno niste ustrelili". Kajpak je meril na "borčevsko folkoro" zaslugarstva. Ta folklorizacija spomina na NOB je v prejšnjem sistemu iz (pretežno) častivrednih borcev napravila karikaturo. A, kako banalno. Tisti, ki danes prisegamo na borce, na čuvanje spomina na NOB in antifašizem, smo bila takrat, v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja nadvse kritični do borčevske ikonografije "pasjih procesij". Tisti pa, ki takrat niso zmogli distance, ampak so navdušeno obujali in ohranjali spomin na raznih božjih poteh in manifestacijah partizanstva in revolucije, so danes kritični do partizanstva, a hkrati nekritični do lastnih vlog v osamosvojitvenih procesih. In eden izmed njih v teh dneh ustanavlja novo borčevsko organizacijo. Peterle bi rekel organizacijo, ki bo gojila "pošten zgodovinski spomin". Pošten spomin? Khm. Spomin je lahko bolj ali manj točen, netočen. Korektura točnosti s poštenostjo pomeni vnašanje ideološke propozicije v oslikavo zgodovinskih faktov. A, kot rečeno, vse to je znano. Sedanje ustanavljanje organizacije poštenih prvoborcev je zgolj ritualno obnovljeno že videno in samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo to zgodilo. In se je.

Ne samo Slovenija, celotna srednja Evropa ima folklorne ikone. Nekakšne bratovščine. Denimo lovce. Ki so po eni strani pač ljudje, ki se ukvarjajo z lovom in tudi kaj (no ja) koristnega postorijo. Po drugi strani pa so to ljudje, ki na veselicah in za lokalnimi šanki rišejo to avtoportretno karikaturo. Podobno je z lokalnimi, neprofesionalnimi gasilci. Ki po eni strani predstavljajo plemenito in pomembno, nenadomestljivo lokalno civilnozaščitno silo, po drugi strani pa so folklorna značilnost krajev in njenih prebivalcev. Gasilska veselica je zaščitni znak srednje Evrope. Miloš Forman je v filmu Gori, gospodična (Hoøí, má panenko, 1967) naredil spomenik tej srednjeevropski folklori. Kajpak se dogaja v takratni socialistični Češkoslovaški republiki. A lahko bi se kjerkoli drugje v srednji Evropi. Denimo, pri nas.

No, karikature so lahko krivične, ker se izza njih skrivata nesporna in realna plemenitost in požrtvovalnost nosilcev. Kot se kaže v teh dneh, ko ti isti gasilci, ki sicer kurijo svojo podobo na veselicah, požrtvovalno in predano pomagajo ljudem. Zato so se upravičeno javnosti zagnusili tisti, ki so iz nesreče, v kateri bi bilo brez gasilcev še slabše, kovali politični kapital. Samo čakal sem, kdaj se bodo oglasili iz "poštenih" strank in pokazali, da so za poplave krivi oni iz "nepoštenih". Ni bilo treba dolgo čakati. Denimo v Ljubljani se je takoj oglasil volilni štab Zofije Mazej Kukovič ter sporočil, da se zavedajo težav zaradi poplav in da bodo to v naslednjem županskem mandatu rešili. No, v posplošenem programu sveže Ljubljančanke ni nič takega predvideno in zapisano. Sicer pa urejanje in zaščita vodotokov tako ni stvar mesta, ampak države. Države, ki so jo do leta 2008 vodili prav tisti, ki sedaj pravijo, da ni nič urejeno. Bodoča županja čez konec tedna očitno ni odšla domov v Velenje, ampak se je nesebično mudila v Ljubljani na območju poplav in ljudem nudila pomoč. Kje pomoč? Kakšno pomoč? Je na Viču ljudem s kanglico prelivala vodo iz spalnic v dnevne sobe? Jim je z obilno deževnico zalivala rože? Moj prijatelj je vest o civilnozaščitniško razpoloženi mokri Zofiji komentiral z eno besedo: "Neokusno!" Res je neokusno iz naravne nesreče kovati politični dobiček. A še bolj se spozabila županska kandidatka NSi Mojca Kucler Dolinarjeva, ki je na novinarski konferenci povedala, da deževje, ki je zajelo državo in tudi Ljubljano, ni bilo tako hudo, da bi zaradi tega morali imeti tolikšne težave. Tako je dež po njenem predvsem "razkril vso bedo ljubljanske infrastrukture". Kako to misli, da deževje ni bilo tako hudo? Poplava je bila hujša kot leta 1926 in, kot se vidi iz oznak zgodovinskih vodostajev na Viču, primerljiva s tisto izpred dobrih sto let, ko so iz polhograjske smeri v Ljubljano priplavali krave in prašiči. A posledice bi lahko bile, kot v en glas zatrjujejo strokovnjaki, veliko bolj mile, če ne bi "ljudska volja" pred dvema letoma preprečila gradnjo zadrževalnikov Razori in Brezje v občini Dobrova-Polhov Gradec. Vredno bi bilo poiskati motivatorje ljudske volje in morda pridejo na plan neprijetne resnice. Neprijetne tudi in predvsem za Kucler-Dolinarjevo. Preverite na internetu, kdo so volilci, ki so jo leta 2004 izvolili v parlament. Morda bi bilo bolj pametno, da bi, če že ni skušala preprečiti, da bi ljudska volja njenih volilcev ustavila gradnjo zadrževalnikov, molčala sedaj. In kot bogaboječa krščanska demokratka zmolila kakšen očenaš in zdravomarijo. Saj pomagalo najbrž ne bi, a vsaj prostora javne besede ne bi smetila. Sicer pa preberite v tri leta stari Mladini dva članka: http://www.mladina.si/tednik/ 200739/clanek/slo--krivi_so_znani-ursa_marn/ ter tudi http://www. mladina.si/tednik/200739/ clanek/slo-tema--borut_mekina/. Vredno branja.

A tako kot z gasilci in partizanskimi borci ni nič narobe, ampak so si s folklorizacijo sami naredili slabo podobo, se sedaj dogaja nekaj podobnega. Kakor koli že kdo ocenjuje dogajanje v procesih demokratizacije in neposrednega osamosvajanja, je bilo v tistem času potrebno nekaj državljanskega poguma, da si bil zraven. In tega ne gre spregledati. A tudi revidirati ne. No, tisto, kar se dogaja sedaj, ko Janševa druščina ustanavlja organizacijo prvoborcev za pošten spomin, je natančno to. Formalizacija revizije. Ne natančen spomin, ampak pošten. Ki bo formaliziral tisto, kar je že itak ves čas prisotno: na ravni procesov demokratizacije izločanje nepravih. Torej vseh tistih, ki se ne vežejo na sedanjo osamosvojiteljevo združbo. A kako spoznati poštene osamosvojitelje? Tako kot na Hrvaškem. Nepošteni stojijo ob himni mirno. Pošteni se držijo za srce. Nerodno edino, da je na levi. A kaj češ. Narava dela svoje. Življenje pa tudi. Televizija je pokazala častno mizo na zasedanju v Monsu. Za mizo , ki ji jo šofiral Titov štipendist s spominskimi luknjami, so sedeli trije, ki se jih sumi preprodaje orožja v osamosvojitvenem času. Proti dvema je izdan obtožni predlog zaradi suma korupcije pri aktualnih nakupih orožja. Eden je aktualno osumljen gospodarskega kriminala. In ta je po dolgih letih blodnje po nepravih družbah spet med svojimi. Ravno sedaj. Zanimivo, ne?