Vsi se namreč še kako dobro spominjamo njegovega nedavnega obiska v Železnikih. Stal je ob še vedno sesuti obvodni cesti, ko jo je voda odnesla pred tremi leti, se smehljal, kot bi zagledal božično darilo, in županu zagotovil: "Čez eno leto bo ta cesta zgrajena." Nato je vanj uperil svoj znameniti prst (ja, govorica telesa ga daje na vsakem koraku): "Če ne, me lahko potegnete za ušesa!"

Ljubko ne, ta mešanica infantilnosti in nastopaštva, to srečno samozadovoljstvo ob lastni domislici. Ta lahkotnost, kot bi šlo za zidanje wellness centra. Kakšna je tista cesta danes, ne vem, v enakem ali še hujšem obupnem stanju pa je danes na desetine drugih.

Seveda premier ne more odgovarjati za dež in ne za hudournike in ne za nastalo škodo. Lahko pa od pristojnih ministrov zahteva prioritete. Prioriteta pa mora biti varnost človeških življenj, zasebnega in javnega premoženja. Stati ob sesuti cesti in reči "nasvidenje čez leto dni", mesec kasneje pa jokcati, da najboljši audiji, ki so jih nabavili ob predsedovanju EU pred dvema letoma, zanj niso več dovolj dobri, "zdaj hočem bmwwwrrrr!" (Slovenija pa naj bo en tak manjši reklamni oddelek te lepe firme), pa kaže na popolno izgubo kompasa.

Prioritete, torej.

Včasih je veljalo, da je za vreme odgovoren ljubi bog. Že vsaj desetletje je najširši javnosti jasno, da je teologija tudi v tej zadevi katastrofalno brcnila v temo. Vreme nič več ni božja mana, ki bi se po njegovih načrtih spuščala nad nas, ampak od premoga in nafte umazana človeška taca. Vreme, to smo mi, bi lahko parafrazirali Sončnega kralja in njegovo znamenito pojmovanje države. Vreme je, kar smo iz njega naredili.

A kdo je ta mi? Tisti nesrečniki, ki so te dni pri nas trepetali, ali jih bo odnesel plaz ali voda? Ali oni nesrečniki v Pakistanu, ki so se kot mravlje oprijemali plavajočih debel? Mi - to smo vsi, ki vemo, kaj onesnaženje povzroča ozračju, in imamo možnost (so)odločati. Mi - to so v prvi vrsti politiki.

A njim ni mogoče zaupati - spomnimo se sramotnega propada koebnhavnske podnebne konference, spomnimo se potuhnjenih obrazov, ki so begali iz dvorane v dvorano, iz enega na drugi tajni dogovor "največjih", da so uspešno preprečili vsakršno zavezujočo odločitev. Sicer nasprotniki, nenadoma, ko gre za denar - in za to gre, seveda - složni prijatelji.

Ob tem je bilo v Koebenhavnu ponovno slišati, da okoljskih sprememb ne gre pripisovati onesnaženju in CO2, da je glede tega znanost razcepljena. Britanski ekolog George Monbiot, ki je pred tednom v Ljubljani predstavljal svojo knjigo Vroče, je šel po sledi te "znanosti". In je ugotovil: financiral jo je večinoma Exon, ameriška naftna družba, ki je pred leti onesnažila Aljasko in katere lastniki so bili neposredno povezani z Bushem…. To je torej "znanost", ki "odkriva", kar je v interesu financerja raziskave. Znanost, ki si jo že leta želi tudi naša politika.

Monbiot je predaval dvakrat, najprej zainteresirani javnosti in potem v parlamentu politikom. Poslušali ga definitivno niso tisti, ki bi ga morali. Tako denimo naš premier, ki blodi o sončnih elektrarnah, ki da nam bi jih prinesli njegovi bmweji, ne ve, da je "sončna energija ekonomična le na skrajnem jugu Evrope", ministrica za gospodarstvo ne ve, da je "potrebna radikalna preusmeritev na obnovljive vire, pri vas verjetno predvsem na biomaso", ne vesta ne podpredsednik vlade ne minister za finance ("gradnja elektrarne na lignit je tehnologija 19. stoletja in je danes dobesedno finančni in okoljski zločin") in ne ve minister za okolje ("termoelektrarna povzroči več radioaktivnega sevanja kot nuklearka in hude obremenitve okolja s težkimi kovinami" - tega ne vedo niti prebivalci Šoštanja, ki so tako navdušeni nad TEŠ 6).

Politiki Monbiota niso poslušali in tudi berejo ne, ker nimajo časa. Preveč dela imajo s kupčkanjem denarja, ki ga bomo morali zaradi izpustov plačati EU, preveč dela s črnogradnjo, imenovano TEŠ 6, in s skrajno spornim in netransparentnim zagotavljanjem milijard za ta "finančni in okoljski zločin". Milijard, ki jih nimamo ne za premišljeno trajnostno energetsko oskrbo (ki ne bi dopuščala norosti, da je država ogromne elektrodistribucijske dobičke prepustila zasebnikom in njihovemu bogatenju), ne za ureditev vodotokov, ki v rednih intervalih načenjajo življenja in uničujejo premoženje, ne za sanacijo škode, ki jo povzročajo naravne katastrofe.

Vlada nima razčiščenih osnovnih pojmov trajnostnega razvoja, ki bi ga nato izvajala skupaj z lokalnimi skupnostmi, tovrstne pobude prihajajo predvsem od državljanov in na njihove stroške, ki so veliko višji, kot če bi stvari uvajali sistemsko, sama pa spodbuja energetsko potratnost (v Sloveniji je za tretjino višja od povprečja EU), molči o izgubah (termoelektrarne imajo celo v Veliki Britaniji manj kot 40-odstotno učinkovitost) in ne bo dolgo, ko nam bo skušala vsiliti še idejo o razširitvi jedrske elektrarne Krško, za katero so se po tihem že zdavnaj odločili. Tisti, ki bodo z njo služili, ne mi, ki jo bomo plačali. In ki nam na vsakem koraku z različnimi pravnimi zankami jemljejo možnost soodločanja.

Le na videz se torej zdi, da onesnaženje nima zveze s tem, kar se te dni dogaja na poplavnih območjih. In le na videz se zdi, da s tem nima nič niti politika. Politika, državna in lokalna, je namreč odgovorna za nasipe, za regulacijo rek, za vzdrževanje strug, za čiščenje in vzdrževanje kanalov, za pozidave na poplavnih in plazovnih območjih. Politika bi morala v skladu z ugotovitvami stroke krotiti zasebne apetite, tako tiste po nespametni pozidavi kot one lastnikov zemljišč, kadar gre za splošni interes, namesto da jih dopušča in celo spodbuja. Poplave so nastopile prav v času lokalnih volitev, in morda je to izvrstna priložnost, da župani pojasnijo, kaj so in česa niso na tem področju naredili v štirih letih. Vlado pa je treba vprašati še, zakaj je iz proračuna že lani črtala sanacijo vodnih tokov. Ker nima denarja? No, zdaj ga bo morala najti trikrat več. O tem, koliko bo stalo ljudi, ne le denarja, ampak skrbi, žalosti, groze, pa ne bomo izvedeli nikoli.