Če pa smo slučajno naslovniki tega njihovega temperamenta, jih zelo radi okličemo za prostake. A navkljub pri nas zelo razširjenemu nasprotnemu prepričanju je v resnici zelo malo netemperamentnih ljudi in tudi v okolju, kjer naj bi živeli povsem zadržani, uglajeni in niti najmanj prostaški ljudje – običajno ležijo takšna okolja severno od onih drugih –, je potreba po izpihovanju občutno prisotna. Tudi ljudje, ki vam odstopijo sedež na avtobusu in vas pozdravijo ob izstopu iz dvigala, včasih preprosto morajo nekoga nekam poslati oziroma mu, ali pa ji, povedati svoje. 

V družbah, kjer ni v navadi, da bi se kar vsevprek nekam pošiljali in drug drugemu govorili vsak svoje, takšna je na srečo tudi naša družba, zato obstajajo določeni poklici, pri katerih človek pokasira večino tega, kar je drugim občanom prihranjenega. Takšen poklic opravljajo, na primer, mestni redarji, za katere imajo ljudje meni sicer nedojemljiv občutek, da morajo prav na njih nasloviti vse svoje najbolj žolčne pripombe zoper mestno oblast. Pa ne samo to. Mestni redar z lisicami v rokah je za marsikoga nekakšno naravno emotivno odvajalo, in ko ga zagledajo, ljudem zavore preprosto popustijo. In tako je ta, za tovrstne duševne bolečine zagotovo premalo plačani revež, prisiljen poslušati o vseh tegobah, ki tarejo sodobnega človeka.

Že možno, da se pogovor, če temu sploh lahko tako rečemo, ponavadi začne z mestnemu redarju poznano tematiko pomanjkanja parkirnih prostorov v središču glavnega mesta, a se pri tem redkokdaj tudi konča. V povprečnem »temperamentnem« občevanju se namreč redar v očeh svojega sogovornika poljubno spreminja v uradnega predstavnika vseh, ki so temu temperamentnežu kdajkoli stopili na žulj, od aktualnega župana pa do vzgojiteljice v vrtcu njegovih otrok. Žalostni resnici na ljubo je ni težave v naši družbi, na katero ljudje še niso opozorili uslužbencev, katerih pooblastila se končajo pri ugotavljanju veljavnosti parkirnega listka.

V podobnem položaju se še pogosteje znajdejo naši policisti. Samo pomislite malo, kolikokrat se vam je že kdo izmed vaših znancev ali prijateljev ves ponosen pohvalil, da je tem napihnjenim možem v modrem, ki so ga sicer povsem upravičeno kaznovali zaradi prehitre vožnje, povedal svoje. Med nami pač mrgoli ljudi, ki so iz nekega razloga trdno odločeni, da oni že ne bodo tiho in da se ne bodo prav nič zadrževali pred poklicnimi čuvaji javnega reda in miru. Saj ne, da bi ti ljudje s svojimi verbalnimi akrobacijami želeli karkoli otipljivega doseči, a so vseeno neznansko ponosni, če se jim na koncu uspe izogniti kazni za žalitev uradne osebe. »Niso si upali, da ne bi jaz še bolj popizdil,« vam ponavadi najresneje zagotavljajo ti samooklicani junaki imaginarnih akcijskih spektaklov.

Prav posebni primerki pa so ljudje, ki svoji potrebi po izpihovanju dodajo nekakšno viteško komponento in se čustveno izpraznijo v imenu drugih. Ti se radi spravljajo na policiste in mestne redarje, tudi kadar sploh niso osebno vpleteni v tekočo zadevo, in tako uradne osebe žalijo zgolj v korist drugih, največkrat nemočnih ali pa neprisotnih občanov. Tovrstni altruizem je seveda rahlo nenavaden, a kljub temu zelo prisoten, saj se nekaterim ljudem po nekem ključu zdi popolnoma logično, da zaradi nekoga, ki je evidentno napačno parkiral, nekam pošlješ nekoga, ki to po svoji službeni dolžnosti sankcionira. Temu se pri nas reče človekoljubje in po vsakem takem kričaškem ritualu se prostovoljni kričač verjetno počuti enako zadovoljno, kot da bi prispeval pol svojega mesečnega dohodka v sklad za družine z veliko otroki ali lačne v Afriki.

Vse to obnašanje je torej pri nas družbeno povsem sprejemljivo, da ne rečem kar zaželeno. Zdiranje na može v različnih uniformah, na udaru se občasno znajdejo tudi poštarji, gasilci, strojevodje, medicinske sestre in mnogi drugi uniformiranci, je za nas pač častivreden boj proti represivnim organom in kot tak seveda del še bolj častivrednega upora proti represiji na splošno. In ker je vse to tako zelo normalno in običajno, tovrstnega izpihovanja praktično nihče več ne zaznava, razen morda v tistih redkih primerih, ko se nekdo tako zelo spozabi, da namesto najbližjega policista nekam pošlje kar predsednika države. Takrat se šele časopisi razpišejo o tem »izrednem pojavu«, ugotavljajo, da smo šli morda predaleč, in ker je pač tako v navadi, pokličejo še kakšnega dežurnega sociologa ali psihologa, da jim razloži, kaj se pravzaprav dogaja. A potem že naslednji dan pozabimo na vse skupaj in nadaljujemo po starem.

Potem pa se vam nekega dne zgodi, da se vi sami znajdete na nasprotni strani in da tukajšnji carinik začuti potrebo prav vašemu italijanskemu prijatelju povedati, da so zanj Italijani najbolj neumen narod in da jih zato ne mara. In ravno ko vas, pred svojim užaljenim gostom globoko osramočenega gostitelja, prime, da bi stopili iz avtomobila in tega nesramneža poslali tja, kamor spada, takrat dojamete, da se je točno tako vse skupaj verjetno tudi začelo, in začnete premišljevati o tem, koliko ljudi je moralo temu uniformiranemu revežu povedati svoje, da mu je naposled povsem brez razloga počil film in se je skrajno neprofesionalno spravil na nič hudega slutečega turista.

Seveda vselej obstaja tudi možnost, da ni tega predsodkov polnega državnega uradnika prav nihče nikamor pošiljal in da je šlo zgolj za navadnega bedaka, a se bojim, da je razlog drugje in da je, čeravno sem se jaz ugriznil v jezik, moj italijanski prijatelj pa tudi, on že slišal svoje. In to večkrat.