Antisemitizma je bil zdaj obtožen evropski komisar za trgovino Karl De Gucht, ker je ob uprizoritvi novih izraelsko-palestinskih "mirovnih pogajanj" izjavil, da "Izrael ovira mirovna prizadevanja, ki jih vodijo ZDA, in opozoril, naj se 'ne podcenjuje judovskega lobija na Capitol Hillu'". Judovske organizacije so hitro opozorile, da so De Gruchtove izjave del naraščajočega vala antisemitizma v Evropi. Moše Kantor, vodja Evropskega judovskega kongresa, je to oceno pojasnil takole: "Nekako je postalo sprejemljivo, tudi na najvišjih ravneh, da se Jude napada tako, da se napada Izrael. Stara antisemitska obrekovanja o vsemogočnih skrivnih judovskih združenjih, o kljubovalnem judu in iracionalnih judih, ki jim je mar le za svoje, so preoblikovana tako, da se prilegajo sovraštvu do judovske države v 21. stoletju."

Da v ZDA obstaja močan izraelski lobi, je dejstvo, o katerem ni oportuno govoriti. Ko sta John Mearsheimer in Stephen Walt pred nekaj leti raziskala in dokumentirala vpliv tega lobija na ameriško zunanjo politiko, se je nanju usul plaz obtožb, obrekovanj in pritiskov. Kaj malo je pomagalo, da je raziskava najprej izšla pod imenom harvardske univerze. Kdor govori o tem lobiju, še vedno tvega, da bo obtožen antisemitizma. Mnenje, da Izrael ovira tako imenovani bližnjevzhodni mirovni proces, tudi ni povsem iz trte izvito. V samem ameriškem državnem vrhu so še nedavno dali vedeti, da mislijo, da, denimo, graditev izraelskih naselij na zasedenih palestinskih ozemljih predstavlja oviro pri iskanju mirne rešitve izraelsko-palestinskega spora. Ampak Obama se je medtem umaknil in ob zdajšnjih pogajanjih izjavil, da "ZDA ne morejo vsiliti rešitve". To je bil učinkovit odgovor tistim, ki so upali, da bo ameriški predsednik vsaj malo pritisnil na Izrael. (Vprašanje je le, ali se je Obama takim pritiskom odpovedal zato, ker mu je jasno, da je za rešitev, o kateri se pogajajo, že prepozno.)

Uveljavlja se torej praksa enačenja kritike politike sedanjega izraelskega vodstva s kritiko Izraela in kritike Izraela z antisemitizmom. Prijem je učinkovit. EU se je distancirala od De Guchta, ki se je moral javno opravičiti. Toda, če je prijem danes učinkovit, je tudi avtodestruktiven. Ko se antisemitizmu daje tak novi pomen, oznaka postaja vse bolj brez pomena.

Poglejmo še en sveži primer. V Nemčiji je pred kratkim izbruhnil škandal, ki se vrti okrog uglednega gospoda po imenu Thilo Sarrazin. Sarrazin je vodilni nemški bankir, član uprave Bundesbank, nekdanji regionalni finančni minister za Berlin ter član socialdemokratov, ki je pravkar objavil knjigo o tem, kako si Nemčija koplje grob (Deutschland schafft sich ab). Krivi predvsem politiko do priseljevanja in priseljencev. V knjigi in ob njeni promociji je imel veliko povedati zlasti o muslimanih in o tem, kako da družbo več stanejo, kakor ji prispevajo, kako da jih ni mogoče integrirati v nemško družbo in da se niti nočejo integrirati in kako da bo to pripeljalo do tega, da bodo v poneumljeni Nemčiji Nemci postali "tujci v lastni domovini" in da bodo njegovim vnukom ritem vsakdanjega življenja določali mujezinovi klici k molitvi. Privoščil si je tudi pripombo, da imajo "vsi Judi gen, ki jim je skupen", tako kot denimo Baski. Če sodim po medijskem odzivu, je prav ta pripomba izzvala največ zgražanja in obsojanja.

Nemška kanclerka in vodstvo Zvezne banke so ročno izjavili, da Sarrazinovi javno izraženi pogledi "nedvomno škodijo domačemu in mednarodnemu ugledu banke", in terjali njegov odpust. Vreči ga hočejo tudi iz socialnodemokratske stranke, kjer da gledajo na stvari drugače. Ostra in odločna v obsodbah in zahtevah po sankcioniranju Sarrazina je bila tudi nemška judovska skupnost. Podpredsednik Centralnega sveta Judov v Nemčiji je izjavil, da Sarrazin povzroča "velikansko škodo Zvezni banki" in da se "to ne more nadaljevati". Trdil je tudi, da so Sarrazinovi pogledi tuji nemški družbi, čeprav raziskave javnega mnenja kažejo drugače.

Govoriti o "judovskih genih" seveda je problematično. Ko gre za islam, je mogoče reči, tako kot je rekel Necla Kelek, turški pisatelj, ki živi v Nemčiji, ko je stopil v obrambo Sarrazinu: da je absurdno obtoževati Sarrazina, da je rasist, ker da "islam ni rasa, temveč je kultura in vera". Ko gre za judovstvo, pa je etnični moment v razpravi velikokrat - lahko bi rekli praviloma - prisoten, zato so odprta vrata rasni politiki. V nedavni zgodovini je to zlasti v Nemčiji pripeljalo do pošastnih rezultatov. Zato je razumljivo, da je tudi tokratno govorjenje o "judovskih genih" tam sprožilo alarm. Toda Sarrazin od svoje izjave o "genu", ki da je skupen vsem Judom, ni odstopil. Pojasnil je, da se je opiral na nove ugotovitve, ki so jih objavili mediji, in dodal, da je judom naklonjen.

Ne vem, katere "nove ugotovitve" je Sarrazin imel v mislih. Vem pa, da je New York Times, ki mu nihče ne more očitati antisemitizma, junija letos objavil pozitivno - lahko bi rekli navdušeno - poročilo o raziskavah, opravljenih v Izraelu, New Yorku in Estoniji, ki so z najnovejšo tehnologijo obdelale pripadnike judovskih skupnosti v različnih delih sveta in dokazale prav to, kar je sporočala Sarrazinova neodgovorna pripomba: da imajo evropski in bližnjevzhodni Judi skupne gene, ki da so jih podedovali od prednikov, ki so živeli na Bližnjem vzhodu pred tri tisoč leti.

Sprašujem se, ali ob tovrstnih znanstvenih dokazih ne bi bilo primerno obuditi imena Rassenkunde: znanosti, ki je neslavno cvetela pod nacizmom in se med drugim ukvarjala z definiranjem judovskega genusa. Če se danes za "judovske gene" najde uporaba, ki menda služi sionizmu in s tem določeni predstavi o tem, kakšen naj bo Izrael, ostajamo na tistem zelo nevarnem terenu, na katerem so pred sedemdesetimi leti utemeljevali in izpeljevali bistveno drugačno politiko. Je večja ironija v tem, da se politizirajočega nemškega bankirja obtožuje antisemitizma, ko trdi isto, kar dokazuje filosionistična znanost, ali da se ta znanost giblje na istem terenu kot nacistični antisemiti?

New York Times je namreč pojasnil, da tiste genetične raziskave "zavračajo sugestije, ki jih je lani ponudil zgodovinar Šlomo Sand v svoji knjigi 'Kako so iznašli judovsko ljudstvo', da Judi nimajo skupnega izvora, temveč so mešanica ljudstev iz Evrope in osrednje Azije, ki so v različnih obdobjih prestopila v judaizem". Sand, čigar knjiga je pred izidom v slovenščini, je razgradil mit o genetični kontinuiteti med starimi in današnjimi Izraelci, da bi v Izraelu, kjer živi, ustvaril prostor za razpravo o državi, ki ne bi bila "judovska država", marveč država enakopravnih državljanov. Sanda so obtožili, da daje argumente antisemitizmu.