Če bi kdo hotel najti kaj smiselnega v tem, kar se ob "koncu vojne" govoriči, bi moral iskati daleč stran od tako imenovanih osrednjih medijev in etablirane politike, tam, kjer je že predaleč, da bi glas segel do množičnega občinstva. Medijska krajina je tako opustošena in zastrupljena kot Irak. Intelektualno opustošenje, ki ga pušča za sabo ta vojna, je neizmerno. Primerja se lahko le še z moralnim.

Andrew Bacevich, eden tistih ameriških oficirjev, ki jih je srečala pamet, je imel po mojem popolnoma prav, ko je enkrat te dni zapisal, da predsednik Obama želi, da bi Američani pozabili na nauke iraške vojne. In tako se iz te vojne niso in ne bodo naučili ničesar. Zato je reči, da je vojne konec, tako, kot če bi se na stranišču spet postavil na zadnje noge, spustil vodo, si umil roke in izjavil, da zdaj pa je sranja konec. Ja, do naslednjič. Opravičujem se za neokusno primerjavo. Pomaga mi reči, da je vojna za ZDA žal postala velika potreba. Potreba velikih vojaško-varnostno-naftnih kompleksov in njihovih depandans, tako velikih, da je od njih odvisno funkcioniranje nacionalnega gospodarstva in politike, države. Na naslednjo vojno nam ni treba niti čakati. V Afganistanu je v polnem zamahu, v Pakistanu se dobro razvija, v Jemnu se začenja, v Somaliji tli... Meje že niso več pomembne. To je vojna brez meja: globalna in brez konca. Irak je model v malem: model vojne, ki je ne vojskuješ zato, da bi zmagal, ampak zato, da jo vojskuješ, model vojne, v katerem tudi z najbolj morilskim in razdiralnim orožjem in najmočnejšo vojsko in najštevilnejšimi honorarnimi pomagači ne moreš več zmagati, temveč jo vojskuješ zato, da posli tečejo, da se nafta kuri, da se denar obrača in oplaja in da lahko živiš in izživljaš svoje fantazije.

In kje je tu Slovenija? Notri seveda. Končno nismo več narod, ki ga zasužnjujejo in tlačijo drugi in se bojuje za svojo svobodo, temveč narod, ki tlači in zasužnjuje druge in proti kateremu se drugi bojujejo za svobodo. Zrela, odrasla nacija pač, četudi ne kaj več kot patetičen pomagač tistih res velikih. Včasih smo bili, pravijo, cesarski konjarji, rejci tistih konjev, ki jim je cesar rekel "moji Slovenci"; danes, ko še tistih konjev ne zmoremo več pošteno rediti, smo napredovali v pucfleke imperija. Pa tega svojega svetovnozgodovinskega odraščanja - če že naši izvoljenci menijo, da ga ni treba obžalovati - ne znamo niti pošteno proslaviti. Eno osvajalno vojno smo že dokončali in preživeli, pa smo, ko so zagrnili zaveso, ostali neumno tiho. Zdaj sodelujemo v drugi. Pa to sploh vemo? Se sploh zavedamo veličine teh dogodkov? Sredi svetovne zgodovine stojimo, pa še brbljavi in postavljaški otrobovezec, ki ga imamo za prvega med ministri, nič ne reče.

No, morda pa mu delam krivico. Če "konca" naše prve osvajalne vojne ni obeležil z besedami, ga je pa z gesto. Sprejel je nekdanjega ameriškega zunanjega ministra generala Powlla. Kaj nam je tega treba bilo, bi se lahko vprašali. Na Bledu je Pahor dejal takole: "Imamo ugled države, ki je sicer majhen," je pojasnil, "a pomemben subjekt mednarodne skupnosti, zlasti v svoji regiji. (...) Treba je spoštovati to pozornost, ki nam jo dajejo pomembni in vplivni posamezniki, ki pridejo s celega sveta." Sodi diskreditirani ameriški nekdanji politik v to kategorijo? No, globalni politični establišment je bratovščina, ki praviloma ne zavrže nikogar, ki se je prerinil vanjo, tudi če ga odpišejo volilci ali delodajalci in o njem ali domača, ali svetovna javnost, ali obe mislita vse najslabše. To je solidarnost iz preračunljivosti. Vsakdo od teh "pomembnih in vplivnih posameznikov" se lahko znajde v položaju, ko je brez položaja, in če nesrečnemu bratu pomagaš danes, bo usluga poplačana, ko slaba sreča morda doleti tebe. Bolj kot jih ljudstvo zaničuje in sovraži, bolj se morajo drug drugega trepljati po ramenih.

Toda za obeležitev "konca" vojne v Iraku bi težko našli boljšo figuro. Samo Blair bi ga še odtehtal. To je tisti Powell, ki je v generalni skupščini OZN gledal celemu svetu v oči in lagal. Kredibilnost (ali raje imidž?) razumnega in zmernega člana Busheve vlade je zlorabil za to, da je svetovnemu političnemu občestvu prodajal laži, ki so upravičevale vojno. Ko je prišel lagat, so v zgradbi OZN skrili Picassovo Guernico, da ob promociji laži in vojne ne bi kdo slučajno imel neljubih asociacij. Tista Picassova slika sugestivno upodablja grozo nemško-italijanskega letalskega napada na baskovsko mesto. Tega tipa vojne ni odtlej nihče bolj razvil in izpopolnil kot prav ZDA. Irak je sejanje smrti z neba dobro izkusil. Powell je odgovoren za smrt morda milijona Iračanov, čeprav so globalni mediji številko znižali na okrog sto tisoč. Samo sto tisoč. Pošten človek že nekomu, ki je odgovoren za eno smrt, ne bi segel v roko. Pahor pa je stegoval roke po tem neslavnem tipu in se tiščal vanj ter ga verjetno na naše davkoplačevalske stroške še pogostil.

In o čem je Powell govoril v Sloveniji? O vojni v Iraku. Osmišljeval jo je. Še več, zagovarjal je nove vojne in sodelovanje Slovenije v njih. Sporočil nam je, da je "pomembno, da imamo partnerstva enako mislečih držav v svetu, da se spopadamo s problemi terorizma in problemi v tistih delih sveta v razvoju, ki potrebujejo pomoč. Ni več ene supersile, ki bi diktirala svetu, ampak imamo svet partnerstev. Nekateri partnerji so večji od drugih, drugi bogatejši, tretji pa imajo večje vojske od drugih. In Afganistan je prostor, kjer bi civiliziran svet, ki verjame v demokracijo in svobodo, moral priti na pomoč Afganistancem, da razvijejo podoben političen sistem in družbo, kot jo uživamo mi v ZDA in vi v Sloveniji." Prav zato je pomemben tudi prispevek Slovenije.

Človek je očitno brez sramu. Ampak kaj naj si mislimo o njegovih gostiteljih? Do kdaj bomo to prenašali, ne da bi postali taki, kot so oni?