V visoko Hribarjevo postavo in njeno ozadje je Begić vlil dovolj brona za dva spodobna topa in jo naredil večjo od življenja. Naslednjič, ko se bodo v mestu spomnili premikati spomenike, bodo imeli težave tudi z bagri spodnesti to elegantno gmoto. Skoraj se je zdelo, da je mesto dobilo patrona.
Preden sem ga videl, sem se bal, da bo Ljubljana zagrešila oba smrtna greha pri gradnji spomenikov: skromnost in zmernost. Moja skrb se je pokazala za popolnoma neutemeljeno. Ob mestnem arhitektu Janezu Koželju in županu Zoranu Jankoviću je bila tudi nepravična. Izhajala pa je iz izkušenj z mestom, ki si ga je Hribar po potresu leta 1895 bolj ali manj sam izmislil in ga dal narediti Maksu Fabianiju. Na Prešernovem trgu mu je naredil emocionalno središče in mu spotoma dal še vodovod, mestno razsvetljavo, slovenščino v uradni rabi in kar je še drugih idej, ki padejo na pamet naprednjaku.
Obdobje njegovega županovanja je bilo najbolj inteligentno obdobje v zgodovini mesta. Imel je sijajen smisel za provokacije, zaradi njega pa tudi sitnosti z meščani, nadškofom Antonom Bonaventuro Jegličem in cesarjem, pa se ga to nekako ni dotaknilo. Ko so mu fašisti leta 1941 zasedli mesto in mu ponudili županstvo, se je zavil v zastavo in se vrgel v Ljubljanico. Častna sklenitev lepega življenja človeka, ki je znal brati in pisati.
Najbolj neverjetno pri njegovem spomeniku je to, da so ga odkrili leta 2010. V več kot sto letih, odkar je Hribar zgradil moderno mesto, mu Ljubljana ni postavila spomenika. Kdor je od daleč priletel v prestolnico, se je lahko hitro zmotil in pomislil, da je bil Boris Kidrič ustanovitelj mesta, Jože Pučnik pa prvi slovenski letalec. Hribar je imel po mestu razmetani dve ali tri poprsji, spomenika pa nobenega. To je res nenavadno.
Brati Ljubljano po njenih spomenikih in obeležjih je bilo vedno nepredvidljivo početje. Mesto ne mara konsenza o ničemer. Ista pot po njem gre čez različne planete. Eni gredo od uršulinske cerkve mimo frančiškanov čez Marijin trg (nekdanji Prešernov trg), ob stolnici in teološki fakulteti po ulici Janeza Pavla II. do svetega Jožefa. Drugi gredo po isti poti od Maximarketa čez Titovo do Tromostovja in potem čez Tržnico po Zrinjskega do Ulice talcev in nekdanjega Viba filma.
Veselje z igranjem z mestnim zemljevidom je simpatično početje, vendar ima nepredvidljive učinke. Ko se je ljudska skupščina preimenovala v parlament, je Trg revolucije postal Trg republike. Vse se je začelo na novo. Na robu trga pa je ostal spomenik revolucije, ki mesto spominja na to, da ima zgodovino, ali vsaj več zgodovin. To je proizvedlo velik nesporazum. Monumentalni trg med parlamentom in predsedniško palačo je v resnici parkirišče pred blagovnim centrom, eden najbolj zanemarjenih krajev v mestu in prostor prerekanja. Prav kraj, kjer ima dogovarjanje svoj najvišji izraz, je tudi mesto, kjer se ne da nič zmeniti.
Zgodovinarka Marta Verginella je v sijajni knjigi Meja drugih pokazala, da ta pojav ni niti najmanj nov. Med povzemanjem spominov Lava Čermelja citira tržaškega socialističnega voditelja Rudolfa Golouha, ki se je po fašističnem prevzemu oblasti v Italiji v dvajsetih letih prejšnjega stoletja zatekel v Ljubljano. Čermelj ga je vprašal, kako se v mestu počuti. "Tu je vse enolično," je odgovoril Golouh, ki je bil navajen, da imajo v Trstu razlike med liberalci, klerikalci in socialisti praktične učinke. V Ljubljani je bilo drugače. "Klerikalci so klerikalci, liberalci so klerikalci, socialisti so klerikalci. Vsi so klerikalci." Kar kaže na to, da v mestu morda res vlada kontinuiteta.
Drugo razlago je dal angleški pisatelji indijskega rodu V. S. Naipaul, ki je bil rojen na Karibih. S Trinidada in Tobaga se je preselil v London, postal eden največjih pisateljev angleškega jezika in za svoje delo dobil Nobelovo nagrado za literaturo. Napisal je nekaj prelepih potopisov po Iranu, Pakistanu, Združenih državah, Indiji in niz romanov, v katerih nikoli ni skrival predsodkov in zajedljivosti.
Po nekaj desetletjih se je vrnil na obisk domov z vso težo pisatelja, ki je uspel v svetu skoraj kastnih razlik britanske družbe. Potoval je v beli obleki, z belim slamnikom in sprehajalno palico z aroganco največjega pisatelja, ki so ga rodili Karibi. Pričakoval je ustrezne časti in spoštljivost do svojega dela. Bil je nekoliko presenečen. Otočani njegovih knjig najraje niso opazili, če pa so jih brali, so o njih v najboljšem primeru menili, da niso nič posebnega, v najslabšem pa so jih razumeli kot arogantna skrpucala.
Razočaran je bil nad domovino, ki jo je tudi sam opisoval v temnih in antipatičnih tonih kolonialne krize identitete. Hladu, s katerim so ga sprejeli, je poskušal dati vsaj nekakšno pametno razlago. Razmišljal je brez obžalovanja, ker je v svojih romanih s Trinidadom in Tobagom delal neprizanesljivo in trdo. Sklenil je, da so Karibi dežela, ki ne mara svojih junakov in zavrača ljudi, ki imajo izjemne talente.
Letos, ko so junaki v Sloveniji padali drug za drugim kot domine, je simpatično o prestolnici razmišljati kot o karibskem otoku. Ob koncu poletja, ko si je mesto nadelo obleko mediteranskega pristanišča, to niti ni težko. Vendar je zares olajšujoče videti, da je vsaj enemu meščanu po sto letih uspelo dobiti nov spomenik, ki je večji od Prešernovega, čeprav stoji nekoliko nižje. Pa še Prešerna je postavil Hribar in se je bil zaradi poletno oblečene ženske nad njim, ki se sonči, pripravljen skregati tudi z nebesi.
