V mojem južnokalifornijskem domu se z druge strani bližnje ceste vsak večer kaže velikanski osvetljen križ, postavljen nad ogromnim parkiriščem fundamentalistične mega cerkve, tu in tam pa v naš univerzitetni geto od tam nabija misijonarska pop glasba. Kot da bi to ne bilo dovolj, si, če me pot zanese v kake nove kraje, večkrat ogledam sakralne objekte ali njihove ostanke, ki so tako ali drugače povezani z zgodovinami, ki jih poznam ali bi jih rad spoznal, in si pri tem mislim svoje misli. Morda največji vtis name so naredile angleške cerkve, natančneje: tisti kipci in reliefi raznih svetih likov, ki so jim verski reformatorji odbili glave ali odpilili obraze. Ni ga zgovornejšega spomenika verski svobodi!

"Versko središče" je po mojem nekaj drugega. Zdi se mi, da je to izrazito novodobni pojem, ki gre skupaj z nakupovalnimi središči, logističnimi središči... To ni danost v socialnem prostoru, temveč nekaj, kar ima namen ta prostor oblikovati. Ne nekaj, s čimer pač živiš, temveč nekaj, kar je postavljeno za to, da narekuje, kako živiš. To je izraz novega, ponovnega verskega polaščanja javnega prostora in življenja, ki zaznamuje našo dobo.

Morda je to deloma tudi izraz "kulturnega obrata", značilnega za naš čas, za prevajanje družbenih, ekonomskih in političnih problemov v jezik kulture. Ker je ta jezik kontaminiran z multikulturalizmom in sorodnimi konstrukti, je "kulturni obrat" dobra marketinška strategija, saj probleme, ki nas pestijo, relativizira in nevtralizira v niz potrošniških izbir. Problemov s tem sicer ne rešimo, si pa svobodno izberemo način, kako se odpovemo njihovemu reševanju. To je nekakšen postmodernistični butalski zajec. Za tradicionalne Butalce je veljalo, da za tisto, "česar ne vidijo ali ne marajo videti, pravijo, da ni". Mi pa se odločimo, kako bomo na kaj problematičnega gledali, da si bomo lahko rekli, da ni.

"Kulturni obrat" v sodobni ameriški vojaški doktrini, denimo, meri na rešitev vprašanja, kako vojaški napad in okupacijo prodati napadeni in okupirani populaciji, da bi s tem spodrezali korenine odporniškim oziroma osvobodilnim gibanjem. In če že tisti, ki so naravnost nagovorjeni, niso posebno dovzetni za tovrstni pristop, demonstrirana kulturna senzibilnost najde kupce in preprodajalce med vplivnimi sloji domačega političnega občinstva. Obenem tudi tisti domači prebivalci (in volilci), ki ne padajo na občutljivost za kulturne razlike, gledajo na velike današnje vojne kot na kulturne vojne. Čemu si kakšna verska skupnost ne bi mislila, da ji bo lažje pridobiti dovoljenja za gradnjo takšnega ali drugačnega "verskega središča" ali "kulturnega centra" kot cerkve, mošeje, templja, sinagoge ali česa takega? To je sicer oportunizem, nevreden verskih resnic, človeško pa popolnoma razumljiv.

Iz poročil, ki so se množila in namnožila v zadnjem tednu ali dveh, ni najbolj jasno, kaj bi radi gradili na spodnjem koncu newyorškega Manhattana, mošejo ali "islamsko središče". Jasno je, da smo priče kulturnemu boju. Kot spopad okusov in senzibilnosti je ta boj v principu nezanimiv, je pa zgovoren. Kaže, kakšna kulturna maškarada je nadomestila politiko.

V tej maškaradi se mi zdijo pošteni tisti krščanski verski dostojanstveniki, ki so napovedali, da bodo obredno zažgali Koran. Jaz imam knjige rad in sovražim tiste, ki jih zažigajo, ne glede na to, kaj v zažganih knjigah piše ali kdo jih je pisal, in ne glede na to, ali so požigalci cerkveni ali posvetni vladarji, oxfordski profesorji ali nacistični rjavosrajčniki. Pošteno pa se mi zdi, da sovraštva ne maskiraš s "kulturnim razumevanjem" in siceršnjim govoričenjem o kulturi. V danem primeru imamo namreč opraviti s sovraštvom. S tem sovraštvom se je treba soočiti. Če se bomo soočili z njim, se bomo - morda? - lahko z njim tudi spoprijeli.

Zajeti problem v diskurze islamofobije in islamofilije je variacija na temo kulturalizma: uporabljanje stereotipov in vsakršnih generalizacij, ki se sklicujejo na vrednote, da bi, ali mobiliziralo ljudi proti islamu ali zagovarjalo njegovo sprejemanje. Delati se presenečenega nad obstojem islamofobije v ZDA, kot da smo jo ugledali šele zdaj, pa je smešno. Konceptualna islamofobija se je razpasla po tistem mitičnem 11. septembru, sovraštvo do muslimanov pa je že od prej. Konec koncev je del kulturne prtljage, ki so jo beli priseljenci prinesli s sabo na novo celino iz stare Evrope.

Nekateri se zdaj pridušajo, da je vprašanje graditve "islamskega centra" ali mošeje pred nosom bankirjev z Wall Streeta vprašanje spoštovanja verske svobode, o kateri da ni mogoče sklepati kompromisov. To je sicer lepo. A ta "verska svoboda", s katero se operira, je sestavni del ameriškega ustanovitvenega mita. Je kulturna vrednota. V politični zgodovini je bila to svoboda tistih ali take vrste verskih fanatikov, ki so obglavljali in iznakažali nabožne kipce, ki jih tako deformirane hranijo cerkve na Angleškem. To so tistega tipa ljudje, ki se niso pomišljali dvigniti roke nad brate v Kristusu. Zakaj bi bili prijaznejši do nelegitimnih bratov v Abrahamu?

To je tiste vrste verska svoboda, ki je osebno versko občutje postavljala nad zakon. Tako pojmovanje svobode je peljalo najprej v angleško državljansko vojno, potem, že v "novem svetu", v upor proti kralju, zakoniti oblasti, ki je hotela vsaj približno zaščititi pravice ameriških domorodcev, ter nazadnje, mnogo pozneje, v ameriško globalno "vojno proti terorizmu". Če naj se izognemu razplamtevanju versko-kulturnih vojn, bi bilo treba zakon postaviti nad verska prepričanja.

Druge vrste komentar na škandalozno zgodbo z manhattansko mošejo, ki se mi zdi smiseln, ponazarja karikatura Mika Luckovicha. V posodi se kuhata dve žabi in ena pravi: "Tista mošeja mi gre na živce..." Na posodi piše globalno segrevanje. Žabja perspektiva ni pogled od spodaj. Je, če ne gre za žabe, napačna perspektiva.