Ministrstvo za visoko šolstvo in znanost je v torek, ko je večina študentov že oddala doktorske dispozicije, sporočilo, da bo "harmoniziralo vse sheme financiranja doktorskega študija". To pomeni, da bo financiralo le stroške doktorskega študija "izbranim" kandidatom, ostali pa si bodo morali celotno šolnino, ki znaša med 2300 in 5000 evri na leto (odvisno od programa in fakultet), poravnati iz lastnih sredstev, in to v celoti.

Ministrstvo bo odslej prioritetno financiralo le disertacije, vprežene v "konkurenčnost gospodarstva" in ideologijo "trajnostnega razvoja", kar ni nič drugega kot nagrajevanje "papirnatih tigrov", kajti tudi v domači politični praksi so strategije trajnostnega razvoja v zadnjih dvajsetih letih izzvenele le kot fotokopije programov - so pa ideološko indoktrinirale pretežni del establišmenta in študijskih programov. Aktualna vlada še ni izdelala nove strategije razvoja, niti si ne drzne misliti vizije in/ali utopije, čeprav bi vse to morala imeti tako zaradi lastnega upravljanja s posameznimi politikami kot tudi zaradi zahtev iz Bruslja po oblikovanju nove strategije EU 2020. Drzne pa si to zahtevati od podiplomskih študentov.

S spremembo politike sofinanciranja podiplomskega študija je ministrstvo legaliziralo elitizacijo visokošolskega poneumljanja. To se dogaja pod vlado, ki se je pred volitvami prodajala pod "socialno pravičnostjo", in seveda tudi pod taktirko Gregorja Golobiča, katerega kredibilnost in strokovna dovršenost za položaj ministra za visoko šolstvo in znanost ni bila vprašljiva zaradi afere Ultra - takrat je bila na preizkušnji njegova pieteta do pravnih in etičnih kodeksov - pač pa danes, ko uvaja diskriminacijo socialno šibkejših skupin in razločevanje med podporniki in odpadniki neoliberalizma.

Pavlihi s sredstvi na tujih bančnih računih je težko predočiti, da je šolnina za doktorski študij pošastna. Večina mladih na študentskem delu si s takimi zneski ne zagotovi niti letnega bivanja. Nove šolnine zdaj ne bodo sposobni pokriti niti Zoisovi štipendisti. Kaj bodo med študijem jedli, kje bodo živeli, kako plačali članarine za knjižnice ali pa naročali literaturo iz tujine, objavljali članke v znanstveni literaturi (nekatere domače revije zahtevajo plačilo 150 evrov, da članek sploh objavijo!) - so vprašanja, ki se jih niti ministrstvo in najbrž tudi univerza ne bosta dotaknila. Kaj bo z večino brez štipendij, ve samo minister, ki medtem gladi nove nagovore o "povečanju sredstev za štipendije in dostopnost študija".

Da bi perverzija sploh lahko bila še večja, so še fakultete pristavile lonček "konkurenčnosti", "tekmovalnosti" in medsebojnega rivalstva, ki se naslanja na finančno izčrpavanje študentov in "odličnost" poneumljanja. Nekatere so že maja letos ukinile doktorski študij po starem programu, s čimer so degradirale študente drugega, tretjega ali celo četrtega letnika doktorskega študija v prvi letnik bolonjskega doktorskega programa. Zakaj? Ker se jim je splačalo. Najprej so študentu zaračunale dodatnih 2700 evrov za prvi letnik, čeprav ga je že star program letno stal od 40 do 50 odstotkov te cene (preostanek je takrat še krilo ministrstvo). S tem so mu študij podaljšale na pet, šest, sedem let namesto na tri. Hkrati so umetno zvišale prihodek in tudi število vpisanih - saj se študentu, ki je opravil vse doktorske izpite in zaključeval svojo disertacijo, sedaj ne splača. S tem pa še uspešneje tekmujejo za državno financiranje, ki se deli glede na število vpisanih študentov in glede na število zaključenih študijev. Njihova prioriteta postaja dobičkonosnost, posledica pa masovna produkcija pohabljene mladine, ki s svojim znanjem in dosežki znotraj družbe ni in tudi ne bo udeležena.

Vendar tu se polemika šele začenja. Spregovoriti moramo o nasilju aparatov države in institucij znanosti nad teorijo in teoretskim delom - o nasilju nad drznimi in kritičnimi mislimi, ki ta žgoča vprašanja poskušajo osvetliti. O priganjaštvu in krvosestvu nad generacijo, ki je izbrisana iz zemljevida možnosti za študij in svoje enakovredno in zaslužno sodelovanje v družbi. O potencialih navihanih in intenzivnih delov naše skupnosti, ki so sposobni intelektualne radovednosti, tveganih in prelomnih spoznanj ter so zgodovinsko že dokazali, kako odločno in prebojno lahko njihove kritike odzvanjajo v družbenih spremembah. Spregovoriti moramo o smrti univerze in njeni odpovedi znanosti (die Wissenschaft) na račun religije, ki z bizarnimi poimenovanji, kot so "družba znanja", "pametna rast", "centri odličnosti", onesnažuje in iritira prodornost kritičnih misli.

Prejšnji petek smo nakazali, zakaj zdravniki niso izvzeti iz delavstva in zakaj so podobno kot druge družbene skupine podvrženi procesu proletarizacije. Neverjetna uslužnost akademsko izbrušenih kadrov nas ni žulila le v tem zapisu. Tudi v naslednjih bo treba spregovoriti o etatizaciji tistih, ki ustvarjajo bodoče protagoniste razvoja države - doktorice in doktorje znanosti - in o paradoksu njihovega poslanstva. Zapis je srdit in neusmiljen, vendar ne zato, da bi vas odvrnil od branja. Sestavila sem ga iz pogovorov in refleksij mladih podiplomskih študentk in študentov, ki želijo svojim predavateljem nastaviti zrcalo, a bi bili zaradi ostrine kritike lahko diskvalificirani iz univerzitetnega, nato pa še iz socialnega okolja.

V času najbolj grobih posegov države v pogoje visokošolskega izobraževanja univerzitetne delavke in delavci niso sposobni niti boja za staro pravdo, kaj šele da bi zgrabili in uporabili emancipatorična teoretska spoznanja. Če bi bili uslužbenci v znanosti sposobni medsebojne polemike, povezovanja in organiziranja proti poneumljanju in onesnaževanju vednosti, bi s tem pod vprašaj postavili tudi druge procese proletarizacije v družbi in kakopak tudi nevzdržne pogoje, v katere so ujeti njihovi nasledniki - bodoči doktorji in doktorice znanosti. A ker si ne upajo zastaviti ambicioznih naskočišč za lastne pogoje znanstvenega ustvarjanja izpod ujetosti in zaprtosti prevladujoče doktrine, tudi v bodočih sodelavcih ne vidijo nič drugega kot konkurenco.