O tem imamo precej ustaljene in omejene predstave. Pomislimo na bolj ali manj instantno smrt ljudi, ki jo povzroča orožje. Ubija orožje. Natančneje, vojske prinašajo smrt z orožjem. Do neke mere je to res. Vendar le do neke mere. Pomislili bi lahko, denimo, na nesrečnike, ki jih mučijo do smrti, ali na one, ki so žrtve prometnih nesreč, ki jih zakrivi gibanje vojske, četudi so eni in drugi statistično majhnega pomena. Razmišljati pa bi veljalo tudi o smrtih, ki niso neposredno povezane z bojnimi dejavnostmi, jih pa nedvomno prinašajo vojske in vojne.

Nedavno je Washington Post poročal, da je več sto pripadnikov ameriške vojske in tako imenovanih pogodbenih vojaških delavcev, ki so služili v Iraku in Afganistanu, zbolelo za redkimi oblikami raka in hudimi dihalnimi boleznimi. Obstaja utemeljen sum, da je te zdravstvene težave, ki so jim nekateri že podlegli, povzročilo sežiganje odpadkov, ki jih proizvaja ameriško vojaštvo. Dokazno gradivo je dovolj prepričljivo, da je nekaj več kot 240 prizadetih tožilo firmo, ki je po pogodbi z vojaškimi oblastmi sežigala te odpadke.

Ta firma, Kellogg Brown & Root, povezana seveda s Halliburtonom, je v odprtih jamah sežigala predvsem izdelke, povezane s prehranjevanjem vojske. V jame so zmetali prazne plastenke za vodo, stiroporne zabojčke za hrano in kozarce ter podobne pripomočke, dodali so medicinske odpadke, gume, prazne razpršilnike (za osveževanje zraka), iverke in vezane plošče, pogosto pobarvane, pa kak razbit avto in avtomobilske dele itn. Ko so se jame napolnile, so vse to polili z nafto in zažgali. Ko je materija gorela in se cmarila, se je sproščal gost črn, dražeč dim.

Omenjena firma je v Iraku skrbela za sežiganje v 28 takšnih jamah, s tem delom pa so se ukvarjali še drugi podjetniki, ki so kurili v drugih jamah. Koliko je bilo takšnih sežigalnic odpadkov v Iraku in koliko jih je v Afganistanu, ni znano. Kar se je dalo izvedeti od vojaških oblasti, je, da so teh odpadkov velikanske količine, da je upepeljevanje v ustreznih pečeh drago in da njihova postavitev vzame veliko časa ter da vojska ni imela ne časa ne prostora, da bi v mejah svojih oporišč zgradila odlagališča, v katerih bi odpadke zasuli. Okolje zunaj oporišč pa je bilo preveč nevarno.

Tako se je dogajalo, da so vojaki v oporiščih in delavci, ki so smeti sežigali, vdihavali dim, ki se je širil iz smetarskih sežigalnih jam. Neka oficirka, ki je v zloglasnem oporišču Bagram v Afganistanu vodila program za fitnes vojakov v svoji enoti, se je nažirala tega dima, ko je opravljala svoj vsakdanji »workout« in tekla svojih pet milj. Po štirih mesecih se je vrnila domov in umrla za neko vrsto levkemije.

Človek bi se verjetno vprašal, zakaj je nesrečna ženska tekala po tistem dimu. Njen vdovec pravi, da je bila zasvojenka tiste specifične skrbi za telo, ki jo prodajajo kot fitnes. To je bil nepogrešljiv del njenega življenja. Ta lik nam tako odstira vpogled v ključne stvari. Ameriška vojaška oporišča po Iraku in Afganistanu so replika načina življenja, ki ga večina ljudi, ki so tam nastanjeni, živi doma. To vojaštvo sicer vdira v tuje kraje in jih okupira, živi pa, kolikor se le da, tako kot doma. Svoj način življenja nosijo s sabo in ga reproducirajo. Reprodukcija tega načina življenja je integralni del njihovih vojn. In tako kot ubija njihovo poklicno delo, ubija tudi tisto, kar delajo, ko ne delajo.

Formula se v tujem okolju kaže v grobi obliki: težko delo, garanje, fast food, ustekleničena voda, fitnes, televizija-računalniki-mobilni telefoni, avtomobili ter gora vsakršne krame, narejene za to, da jo po kratkem času zavržeš. (Po statistiki manj kot 5 odstotkov stvari, ki jih nakupi ameriško gospodinjstvo, traja več kot leto dni; 95 odstotkov tistega, kar vsako leto kupijo največji porabniki na svetu, torej še isto leto konča v kanalizaciji ali smeteh.) Proizvaja se gora vsakršne plastike, stiropora, baterijskih vložkov, avtomobilskih delov ter barvaste in odišavljene krame, ki jo je treba uničiti, da se naredi prostor za novo. Uničevanje samo pa je uničevalsko. To je tisto pravo smetišče zgodovine. Spoznavamo, da je smetišče zgodovine toksično.

Tožba zastrupljenega ameriškega vojaškega osebja nima velikih možnosti za uspeh. Nejasna odgovornost in pravniške tehnikalije bodo, kot piše Washington Post, najverjetneje pripeljale do njene zavržbe. Česar časnik niti ne omenja, so Iračani in Afganistanci. Dim, v katerega spreminjajo odpadke ameriške vojske, se gotovo ne ustavi pri vhodu v vojaška oporišča. Res je, da mnoga niso postavljena v domačinskih naseljih, nič manj res pa ni, da tisti dim ne gre v nič. Iračani in Afganistanci ga vsaj nekaj vdihavajo, nič manj kot demokracijo in druge blagre, ki jim jih je prineslo tuje vojaštvo. Pa tudi tam, kjer ni dvonožcev, avtohtonih ali implantiranih, je življenje.

Ameriška vladna služba, ki se ukvarja z vojaškimi veterani, je aprila letos ugotovila, da so jame za sežiganje smeti »grožnja okolju«. Tudi če jih bodo zdaj vse zaprli, je bilo veliko škode že narejene. O sanaciji te škode ni govora. Morda bodo našli manj strupen način za uničevanje odpadkov, ki jih vojaštvo proizvaja, ko ni na delu. Ampak »groženj okolju« s tem ne bo konec. Ko je bila vojna v Iraku bolj dramatična in intenzivna, kot je danes, sem našel podatek, da je v poprečju vsak ameriški vojak pokuril 50 galon goriva na dan. Po amaterskem izračunu je bilo to več kot 24,5 milijona litrov na dan. Koliko kubičnih ton ogljika so tako proizvedli doslej, bo moral izračunati kdo drug. Vprašali bi se tudi lahko, kakšne luknje na nebu vrtajo vse te eksplozije, ki na zemlji cefrajo meso, rušijo hiše in krušijo gore.

Sprašujem se, ali niso instantne žrtve dveh največjih vojn danes, v katerih sodelujemo, med manjšim zlom, ki ga te vojne povzročajo. Sprašujem se, ali ameriška vojska ni bolj uničevalna v svojem civilnem življenju kot v poklicni dejavnosti. Drugače rečeno: ali niso te naše vojne tako uničevalne ne zato, ker imamo dobro orožje, temveč zato, ker so intenzivirani izraz našega načina življenja?