Spomnimo se, takrat je nekaj nemških in francoskih skladov, izpostavljenih do ameriških drugorazrednih hipotekarnih obveznic, postalo nesposobnih izplačati svoje vlagatelje. V nastali paniki je prišlo do prvega radikalnega zasuka v intervencijah centralnih bank. Če je še mesec prej Evropska centralna banka zvišala svojo ključno obrestno mero, za druge pa je bilo pričakovati, da ji bodo sledile, je bilo z avgustom 2007 tega konec. Začelo se je obdobje nestandardnih likvidnostnih intervencij na denarnem trgu, katerih osnovni namen je predvsem preprečevanje kolapsa zaupanja v sposobnost poplačevanja obveznosti, na katerem temelji obstoj slehernega finančnega trga.

Pred tremi leti so tudi naše banke stopile v novo obdobje. Neposredna izpostavljenost izgubam zaradi kolapsa vrednosti vseh papirjev, povezanih z drugorazrednimi hipotekarnimi obveznicami, je bila sicer močno omejena. Pomembnejši je preobrat v sposobnosti zadolževanja na mednarodnem finančnem trgu, na katerem je temeljila rast posojilne aktivnosti našega bančnega sistema. Dolgoročnih virov praktično ni bilo več. Na mednarodnih trgih, prežetih z negotovostjo, se je bilo mogoče zadolžiti le še kratkoročno.

Vendar je ta časovni mejnik šel v Sloveniji skoraj neopažen mimo. Naše gospodarstvo je takrat še vedno dihalo s polnimi pljuči in imeli smo rekordno stopnjo gospodarske rasti. Zaostrene finančne razmere niso pripomogle k streznitvi pri velikih prevzemnih poslih v našem gospodarstvu. Od sredine leta 2007 do sredine 2008, torej v letu po prvem velikem šoku na mednarodnih finančnih trgih in v obdobju, ko so ZDA ter nekatere evropske države že zdrsnile v recesijo, smo pri nas videli rekordno stopnjo rasti posojil za namene tako imenovane lastniške konsolidacije. Po svoje je bilo logično, saj so bili ti projekti zasnovani še v dobrih časih in ker niso nikoli temeljili na ekonomski logiki, jih je bilo pač treba izpeljati do konca. Seveda lahko dodamo še vse megalomanske gradbene projekte, o usodi katerih danes skoraj ne mine dan brez poročanja medijev.

Banke so pri tem igrale svojo vlogo. Njihova naloga je bila spremljati proces do konca. Pri tem cena rekordno visokih stopenj kratkoročnega zadolževanja v tujini ni bila pomembna. Hitro se je pokazalo, da banke nimajo kapitala za kaj takega, in ker denarja zasebnikov ni bilo več na voljo, je morala država svoji banki dokapitalizirati kar sama. V svetu se je takrat takšnim ukrepom že reklo državni reševalni paketi, ki jih evropska komisija sankcionira, pri nas pa smo se še vedno afnali, da gre za kapital za financiranje osvajanja tujih trgov.

Torej, leto po prvem globalnem finančnem pretresu, ki je začel ostro spreminjati podobo svetovnega finančnega sistema, so se pri nas dogajali procesi, ki tega kot da niso čutili. Danes vedo mnogi povedati, da je bila to manifestacija podivjanega neoliberalnega kapitalizma. Čisto mogoče, vendar je meni pri tem najbolj všeč to, da so ta proces poganjali sicer javno izpričani nasprotniki neoliberalnega kapitalizma, ki jih od političnih botrov dalje ni manjkalo na obeh straneh političnega pola. Sam se spomnim dolgega monologa o zmotah mojega liberalnega pogleda na svet in pasteh reformistične vneme, ki sem ga doživel od (takrat) uglednega gospoda, čigar pogumne odločitve o posojilih danes polnijo dnevne novice, ko je govor o propadlih investicijah, oškodovanju delničarjev in upnikov ter nespoštovanju delavskih pravic. Ta slovenska shizofrenija pri dojemanju vzrokov in posledic krize zaznamuje tudi preostanek kriznega obdobja.

Če je bilo prvo leto krize burno na precej nekrizen način, tega nikakor ne moremo reči za preostali dve leti. Po hitrem propadu Bavčarjevega in Šrotovega imperija je na kolenih še Kordežev. Še sam nisem verjel, da je v realnem svetu mogoče sprejeti toliko slabih poslovnih odločitev, da spraviš na kolena takšno trgovsko podjetje, kot je Merkur. Žalostno usodo je formalno srečala Poteza, kot prvi pravi finančni holding. Na njeni poti bomo jeseni videli še nekaj podobnih. Med njimi jih ni, ki bi propadali zaradi izpostavljenosti ameriškemu nepremičninskemu trgu.

Šokanten za Slovenijo je tudi padec mita o robustnosti izvoznega sektorja. Pričakovanje, da bomo po umiritvi hitro spet beležili dvakrat višje stopnje rasti kot naši zahodni sosedi, se ni uresničilo. Naše gospodarstvo še ni končalo drsenja navzdol in ima slabše obete od držav, ki smo jih prej hitro dohajali. V času šibkega povpraševanja na izvoznih trgih postaja ključna cenovna konkurenčnost države. Slovenija s svojim socialnim in davčnim sistemom svojemu gospodarstvu pač ne ponuja možnosti hitre stroškovne prilagoditve. Medtem pa naši siceršnji partnerji iščejo ugodnejše dobavitelje drugod. Verjetno je tudi to rezultat neoliberalnega kapitalizma, ki so ga izvajali njegovi siceršnji nasprotniki.

Kriza nam pijanosti pred njo in v njenem prvem letu nikakor ne odpušča. Posledic vseh teh strašljivih sprememb se ne da več skrivati v bilancah nam najdražjih bank. Imajo vrtoglavo visoke potrebe po novem kapitalu. V zanosu nacionalnega ponosa je seveda neprimerno, da bi ob tem omenjali besedo sanacija. Naravnost fantastično je, kako lahko danes v milijonih evrov izgub in odpisov slabih terjatev štejemo rezultate dela vrhunskih bančnih operativcev, ki so za kuliso skepse do trga in polni razumevanja do posvečenih ciljev nacionalnega interesa dobesedno ustvarjali našo novo gospodarsko elito. Še nikoli prej se ni lepše pokazalo, da je za uresničevanje zasebnih interesov najbolj enostavno imeti državno banko.

Predstavljajte si, da se je vse to zgodilo pri preveč živahni igri otrok v vrtcu. Rezultat je splošen nered, veliko polomljenih igrač, obtolčenih komolcev in pomazanih sten. Ko vzgojiteljica vpraša po odgovornosti, večina otrok nikoli ne vidi lastne krivde, temveč praviloma okrivi nekoga tretjega. Najbolj brihtni, ki hitreje pobirajo najbolj pogoste pojme iz svoje okolice, bi danes mirno lahko okrivili še neoliberalni kapitalizem, toliko se ta danes omenja.

Stavim, da bo vztrajnost te shizofrenije pri nas močno zaznamovala razpravo o tem, kako naj naše banke pridejo do dodatnega kapitala. Vendar ne smemo zanemariti tega, da je slovensko gospodarstvo šlo skozi zelo burno krizo, ki bo pustila trajne posledice na blaginji ljudi. Stečajev še ni konec in mnogi bodo morali sprejeti dejstvo, da njihove plače ali pokojnine ne morejo kar samoumevno rasti. Še več, vlada nagovarja ljudi, naj v imenu napredka s svojim glasom podprejo reforme socialnega sistema. V tem procesu je priročno prepričevati davkoplačevalce, naj sočasno plačujejo še za napake, ki jih je zakrivil neoliberalni kapitalizem kot neki tujek v našem okolju. Če preveč ljudi pomisli, da gre dejansko za napake nekaterih predstavnikov naše elite, ki so jim še nedavno ploskali praktično vsi, znajo komu še popustiti živci. Zato nas po burni krizni izkušnji zanesljivo čaka burna jesen.