Če se smemo opreti na povzetke objavljenega gradiva, se je težko izogniti sklepu, da ne prinaša ničesar, česar ne bi mogli vedeti že prej. Razlika je v več primerih - zlasti ko gre za pobijanje civilnega lokalnega prebivalstva - v tem, da so okupacijski govorci in dominantni globalni mediji v letih pred objavo tega dosjeja označevali zadevne informacije za sovražno propagando (ali jih, če je le šlo, zamolčevali), zdaj pa jih potrjujejo "naši", torej verodostojni viri. Sprejemanje nevšečnih dejstev je sedaj lažje, ker so preiskave o tako imenovanih pomotah in incidentih končane in je vse skupaj ad acta. In kdor je bil prej pripravljen sprejeti "zavezniško" propagando o talibanski "propagandi", bo zdaj najverjetneje le izjemoma pomislil na to, da bi revidiral svoje temeljno zadržanje do vojne.

Tudi če bi objavljeno gradivo prineslo nove informacije, razkrilo nova dejstva, bi bilo malo verjetno, da bi to spremenilo odnos do vojne v Afganistanu. Ta odnos se namreč praviloma ne opira na poznavanje dejstev, temveč temelji na postavkah, ki jih dejstva prizadenejo le izjemoma. Ključni med temi postavkami sta verjetno identitetna politika in piarovsko trženje vojne. Ko gre za identiteto, imamo opravka s pahljačo pozicij, ki segajo od patriotizma in nacionalnih simbolov in nagnjenj do velikih zgodb o Zahodu, kulturi, veri, modernem svetu in civilizaciji, vse pa živijo od temeljnega nasprotja med "nami" in talibani, Al Kaido, teroristi, skrajneži in civilizacijsko zaostalimi plemeni ter ga reproducirajo. Gre za spopad med dobrim in zlim, v katerem ni nobenega dvoma o tem, kdo je na strani dobrega. Če dobrim kdaj spodrsne, nikdar ne postanejo nosilci zla. V neskončnost se bo ponavljala zgodba, ki jo lepo ponazarja vatikansko "obžalovanje" križarskih vojn: nekateri posamezniki so morda grešili, sveta cerkev pa se ni nikdar motila ali skrenila s prave poti.

Ko gre za prodajanje vojne "zavezniškim" javnostim, gre v najboljšem primeru za večplastno predelavo in "kontekstualiziranje" dejstev, poenostavljeno rečeno: za manipuliranje z dejstvi. Temeljna sporočila so druge narave, če si sposodim pri Shakespearju: iz take snovi kot sanje. Temu prodajanju vojne gre na roko, da je vojna v Afganistanu v tistih državah, ki jo vodijo, bolj ali manj virtualna resničnost. Komu v ljubi Sloveniji pa pride na misel, da smo v vojni? Dobro, Slovenija je v tej vojni pucflek. A poglejmo na drugi pol: Koga v ZDA ali kaki drugi večji sili, razen statistično zanemarljive in politično neartikulirane populacije revežev, iz katere se zajema ubijalska topovska hrana, ta vojna neposredno in v živo zadeva? Izmišljene in namišljene sublimne predstave o tej vojni imajo večjo specifično težo od grobih dejstev.

Informacije bi morda lahko vplivale na odnos do vojne v Afganistanu, če bi bile tako organizirane in artikulirane, da bi zadevale prevladujoče razumevanje te vojne. Prav to pa je tisto, kar je v objavljenem gradivu popolnoma odsotno. Ko so pred malo manj kot štiridesetimi leti objavili tako imenovane pentagonske listine, so objavljeni dokumenti imeli ost, ki je prebila uradno razlago vojne v Vietnamu. Uradna pripoved o tisti vojni je bila nedvomno prikazana kot laž in zavajanje javnosti. In javnost je reagirala temu ustrezno.

Kako drugače je danes! Wikileaks, publicisti teh dokumentov o vojni v Afganistanu, so objavo gradiva med drugimi ponudili časniku New York Times. Kaj je ljudi, ki jih nekateri prikazujejo kot nasprotnike vojne, gnalo v to, da so dokumente odstopili časniku, ki je v tem desetletju nedvomno postal medijski nosilni steber vojnega hujskaštva in novih ameriških vojn, lahko le ugibamo. Uredniki časnika so se o objavi šli pogovarjat v Belo hišo, Wikileaks pa se je odpovedal objavi približno 15.000 dokumentov, ki da bi lahko ogrozili ameriška življenja in nacionalno varnost. Kaj je v tem neobjavljenem gradivu, tudi lahko le ugibamo.

Konec koncev nam objava afganistanskih dokumentov še največ pove o tistih, ki so jih objavili. Pri New York Timesu in v drugih ameriških vodilnih medijih so izpostavili dvojno igro Pakistana: pomoč te uradno zavezniške države talibanom. Der Spiegel je opozoril na trenja med afganistanskimi "zavezniki". Guardian pa je v središče postavil civilne žrtve vojne. Če bi osrednji mediji v ZDA poročali tako kot Guardian ali Spiegel, bi se morebiti tam kaj malega celo premaknilo. Črnjenje pakistanskih vojaških obveščevalnih služb pa zagotavlja, da takšnih premikov ne bo. Sporoča, da so za ameriške težave v Afganistanu krivi drugi. Na te druge se usmerja moralno ogorčenje.

V megli tega ogorčenja se mimogrede spregleda, da so te obtožbe Pakistancev precej neumne. Obča vednost je, da je Pakistan pomembno sodeloval pri formiranju grupacij, ki jih počez imenujemo talibane, in da stikov z njimi zaradi te zgodovine in zaradi geopolitičnega položaja v regiji ni mogel pretrgati. Pretvarjati se, da so ta škandalozna razmerja razkrili zdaj objavljeni dokumenti, je smešno. Problem ameriškega vojaškega, obveščevalnega in političnega "establišmenta" ni v tem, da ne bi bil seznanjen s povezavami med pakistanskimi obveščevalnimi službami in talibani, marveč da daje vtis, da od Pakistana pričakuje, da bo deloval proti svojim nacionalnim varnostnim interesom. Tudi Američanom relativno naklonjeni pakistanski komentatorji znajo v razumljivi angleščini povedati, da so zaradi vojne v Afganistanu postali Afganistan, Pakistan, Indija, Iran in ZDA manj varni. V takem okolju se bo država še manj kot sicer pripravljena odpovedati zvezi, ki ji utegne pri eskalaciji nestabilnosti priti prav.

To je eno od tistih temeljnih problemov vojne v Afganistanu, o katerem ameriški dominantni mediji nočejo govoriti. Menim, da razprave o teh problemih ne bodo sprožili niti dokumenti, ki jih je v javnost spustil Wikileaks.