Da si nihče ne želi nove korejske vojne, je prazno govoričenje. Res je edinole, da se je vsi vsaj po malem bojijo, preprosto zato, ker je resničnost že ničkolikokrat presegla domišljijo in jo bo zlahka tudi pri zbujanju pol stoletja hiberniranega konflikta.

Z bojaznimi je tako, da se sčasoma sprevržejo v izziv, in Severna Koreja je vse bliže slednjemu. O tem najbolje priča dogajanje minulega tedna. Medtem ko je Pjongjang, za katerega že nekaj let zatrjujejo, da poseduje atomsko bombo, grozil, da bo na razkazovanje vojaške moči Seula in Washingtona odgovoril s tem uničujočim orožjem, je ameriška državna sekretarka Clintonova pozivala prijatelje po svetu, naj že za boga nehajo severnokorejskemu diktatorju pošiljati konjak in cigare. Še nedolgo tega so ZDA Kim Jong Ilu nudile nafto in lahkovodne reaktorje, da ne bi strašil z nevarnimi jedrci, zdaj pa naj bi bilo dovolj, če mu odrečejo nekaj steklenic hennessyja...

Dinastično komunistično diktaturo, ki se pripravlja na prenos oblasti na tretjo generacijo Kimov, je zlahka imeti za poblaznelo. Dokaz so njeni desetletja trpinčeni podaniki. Ampak tudi sankcije s konjakom in cigarami ne zvenijo ravno razumno. Razen v primeru, ko se skuša pokazati, da se s severnokorejskim režimom nima smisla o ničemer več pogovarjati, zbadati pa ga tudi ni več s čim, razen če se ne poseže po nemirnodobnih sredstvih.

Kar nekaj indicev je, da je čas za slednje napočil. Marčevska potopitev južnokorejske vojaške ladje Cheonan in kasnejše dogajanje vse bolj spominjata na podobne incidente v preteklosti, ki so spreobračali tok zgodovine. Ne gre za zarote, kakršna je bila denimo požig Reichstaga, ampak namerno zavajanje širše javnosti, da bi se uresničil določen politični cilj, ki se je povsem priložnostno pojavil na obzorju.

Tisto, kar so bili pred dvema mesecema za Clintonovo "nagrmadeni dokazi", za ameriškega podpredsednika Bidena pa "šolski primer transparentne preiskave", se je medtem povsem razvodenelo. Zdaj se grmadijo dvomi o obojem, prav v Južni Koreji pa zori prepričanje, da njihovi severni sosedi z nesrečno smrtjo 46 mornarjev niso imeli nič. Domnevne ostanke severnokorejskega torpeda naj bi pobrali kdo ve kje, predvsem pa so v vodi ležali že dolgo pred "nesrečo". Ta se je zgodila tudi v plitvini, neprimerni za delovanje podmornice, ter sredi tajnih ameriško-južnokorejskih vojaških vaj, ko je bilo območje dobro nadzorovano z radarji in sonarji, ki bi zagotovo zasledili (sovražni) tujek v morju, pa ga niso. Če so predsedniku Lee Myung Baku priznavali zadržanost pri obtoževanju Pjongjanga takoj po incidentu, zdaj prihaja na dan, da je retoriko spremenil s fabriciranimi podatki in predvsem spodbujen s političnimi cilji na volitvah v začetku tega meseca. Kljub vsemu je obveljalo, da je Severna Koreja potopila Cheonan (dokler se ne dokaže nasprotno, čeprav ni zadostnih dokazov, da jo je), dotlej pa gre kovati železo, ker je primerno vroče.

Podoben primer s Španci in Američani se je že leta 1898 zgodil pred Kubo, "Spomnite se Maina" pa je postal svojevrsten klic ameriški naciji k strnitvi vrst, ko se začuti ogroženo. Zgodba je danes znano banalna - na ameriški vojaški ladji, polni smodnika, je razneslo parni kotel, umrlo pa je 260 mornarjev. Časopisi, ki takrat še niso vedeli, da so rumeni, so začeli takoj razglabljati o vpletenosti Španije, ki si je lastila nemirni karibski otok, administracija Williama McKinleya pa je zaslutila "zgodovinski izziv", našla ustrezne dokaze in popeljala ZDA v zmagovito vojno in na pot kolonialne sile še z osvojitvami ozemelj na Pacifiku.

Pomorski incidenti so nekakšna ameriška specialiteta za spreminjanje toka zgodovine. Nemška potopitev britanske prekooceanke Lusitanie je zaradi smrti 128 Američanov do te mere razsrdila njihove sonarodnjake, da so vlado tako rekoč potisnili v prvo svetovno vojno in ZDA uveljavili kot svetovno velesilo. Kdo ve, kako bi se odvrtela zgodovina, če bi prevladal nemški argument, da je Lusitania, polna ilegalnega tovora orožja, kršila pomorsko blokado. Bi jo Washington podprl kot nedavno Izrael, ko so njegovi komandosi pobijali turške mirovnike?

Tudi incident v zalivu Tonkin avgusta 1964 sodi v omenjeni kalup. Srečanje ameriškega rušilca z vietnamskimi torpednimi čolni bi bil pozabljen pomorski incident, če ga Johnsonova administracija ne bi izkoristila za lažiranje še enega in prepričala ameriški kongres k sprejemu tako imenovane "tonkiške resolucije" s pooblastili predsedniku, da z vsemi sredstvi obračuna s Severnim Vietnamom.

Sedanje razkazovanje vojaške moči v Rumenem morju je New York Times v uredniškem komentarju pospremil z ugotovitvijo, da "imajo ZDA in Južna Koreja vso pravico, da demonstrirajo tesno zavezništvo in odločnost, potem ko je Severna Koreja potopila južnokorejsko ladjo", ter dasta Pjongjangu "vedeti, da takšnih dejanj ne bodo tolerirale". Časnik pri tem opozarja, da razkazovanje moči ne sme biti provokativno, a pri tem nima v mislih Severne Koreje, marveč Kitajsko, ki je sicer ocenila, da so največje vojaške vaje doslej povsem neprimerno stopnjevanje napetosti v regiji. Pekingu to vsekakor ni pogodu, saj bi kakršen koli konflikt na Korejskem polotoku zamajal njegove velike gospodarske in razvojne ambicije, tudi če bi pozabil na dosedanje zavezništvo s Pjongjangom.

Bela hiša je na severnokorejske grožnje, da se bodo pred "imperialističnimi nakanami ZDA in marionetnega južnokorejskega režima" branili tudi z jedrskim orožjem, odgovorila, da "jo ne zanima besedna vojna". Čas za pravo morda res še ni dozorel, je pa nevarno blizu. Pravzaprav oddaljen za en droben pomorski incident. In pomorske vojaške vaje so zanj lepa priložnost.