Enako pomembno kot zagotavljanje nediskriminatorne obravnave vseh podjetij in posameznikov s strani ekonomske politike v danem časovnem trenutku, je tudi zagotavljanje nediskriminatorne obravnave ljudi z medčasovnega vidika.
V zadnji kolumni sem izpostavil problematiko desetletja trajajočega globalnega trenda zadolževanja, ki breme odplačila dolgov, s katerimi se financira blaginja današnjih generacij, prenaša na naše potomce. S ciljem zagotavljanja medgeneracijske pravičnosti sem že pred časom v eni izmed kolumn predlagal, da bi politike enostavno zakonsko omejili pri trošenju davkoplačevalskega denarja in zadolževanju v smislu, da jim kot demokratično izvoljenim predstavnikom ljudstva ostane pravica igranja v peskovniku davkoplačevalskega denarja, vendar jim velikost peskovnika določa neki od politike čim manj odvisni eksogeni mehanizem. Pri tem lahko izhajamo iz danes splošno uveljavljenih principov delovanja centralnih bank, ki niso odvisne od politike in zavezane doseganju strogo določenih ciljev. V duhu danes popularne retorike lahko rečemo, da bi se politiki s sprejetjem zakonodaje, ki bi jih pomembno omejila pri trošenju, samoomejili. Zgled takega samoomejevanja, na primer, dajejo nemški politiki, ki so z zakonom omejili javni dolg Nemčije.
Na začetku julija je pomemben korak v tej smeri naredila tudi naša vlada, ko je z uredbo v postopek priprave proračuna uvedla tako imenovano izdatkovno fiskalno pravilo. S konkretno formulo je zapisala, kako bo v prihodnje določala zgornjo mejo rasti državnih izdatkov. Ti bodo navzgor omejeni z rastjo potencialnega proizvoda Slovenije (izračun te mere temelji na mednarodno primerljivi statistični metodologiji in je enostavno preverljiv), še dodatno pa bo rast izdatkov omejena, če bosta naš javni dolg in proračunski deficit presegala določeni ciljni vrednosti. Pri hitrosti doseganja slednjega si je vlada pustila določeno diskrecijsko pravico, kar lahko motiviramo kar s tekočim ekonomskim položajem. Sedaj imamo velik proračunski deficit, kar bi po fiskalnem pravilu vodilo v restriktivno fiskalno politiko. Ker lahko slednja recesijo še poglobi, je smiselno, da dovolimo neki srednjeročni okvir pri doseganju cilja.
Pri uvedbi fiskalnega pravila gre za uresničitev praktično prve "reformne" zaveze iz koalicijske pogodbe in za ukrep, ki ga je ob mnogih siceršnjih napakah vlade vsekakor treba pozdraviti. Podobna pravila se v tujini že uspešno uporabljajo, na primer na Švedskem, zato so bila strokovna priporočila v svetu že dalj časa prisotna. Sam sem leta 2006 sodeloval pri pripravi analitskih podlag za uvedbo izdatkovnega fiskalnega pravila pri nas, vendar Janševa vlada takrat še ni videla potrebe po tem, da bi kaj podobnega uvedli v postopek načrtovanja proračuna.
Uvedba izdatkovnega fiskalnega pravila lahko v prihodnje pomembno izboljša način vodenja fiskalne politike pri nas. Ekspliciten zapis fiskalnega pravila v obliki neke preverljive formule namreč ni kar tako. Centralne banke, na primer, imajo danes jasno opredeljene cilje svojega delovanja, kvantifikacijo načina doseganja ciljev pa ne objavljajo eksplicitno. To lahko deluje dobro, če uživajo dovolj veliko kredibilnost, kar danes za vlade s podivjano dinamiko dolgov v splošnem ne moremo trditi. Zato je objava pravila v obliki eksplicitne reakcijske formule delovanja fiskalne politike pomemben korak naprej, s katerim bo lahko strokovna javnost presojala uspešnost vlade pri vodenju fiskalne politike na podlagi doseganja jasno merljivih ciljev.
Čeprav te ne odpravlja, se s fiskalnim pravilom možnost politizacije fiskalne politike pomembno omejuje. Zelo pomembno je, da fiskalno pravilo eksplicitno omenja ciljne vrednosti javnega dolga in proračunskega deficita. Če nas je k uravnoteženem proračunu že sedaj do določene mere silil sporazum o rasti in stabilnosti, bo določitev ciljne vrednosti deleža dolga v bruto domačem proizvodu prava revolucija. Vlada bo morala cilj ustrezno utemeljiti, socialne partnerje pa bo to prisililo h konkretnem razmišljanju o tem, kam nas vodita nevzdržen pokojninski in zdravstveni sistem. Ta dva pojava bosta močno pritisnila na javni dolg, kar po fiskalnem pravilu pomeni, da nas v prihodnosti čaka močno znižanje rasti javnih izdatkov. Pametno je torej prej ustvariti nekaj rezerve.
Jasno je, da bodo v takšni situaciji nastala precejšnja politična trenja. Glede na to, da si vlada v uredbi pušča možnost izbire hitrosti doseganja javnofinančnih ciljev, obstaja možnost, da se fiskalno pravilo enostavno ne bo spoštovalo. Zato je zapisati fiskalno pravilo v vladno uredbo, ki se lahko relativno enostavno spremeni, premalo. Da bo fiskalno pravilo res polno zaživelo v praksi, ga je treba umestiti v močnejši institucionalni okvir. Fiskalno pravilo bi zato veljalo zapisati v zakon in mu dodati še nekaj elementov. Prvi bi bila navedba organa, ki bi ocenjeval uspešnost delovanja vlade pri implementaciji pravila. Logičen kandidat za to nalogo je fiskalni svet, ki pa pri nas na žalost ni neodvisen, saj je funkcionalno podrejen finančnemu ministru, obenem pa ima opredeljen nabor nalog, ki se bere kot kakšen gospodinjski nakupovalni seznam. Zato bi v istem sklopu veljalo ustanoviti resnično neodvisen fiskalni svet in mu natančneje specificirati nabor nalog in pristojnosti.
Drugi element, ki sedaj manjka, je opredelitev odgovornosti ob nespoštovanju pravila. V primeru odstopanj dejanske rasti izdatkov od tiste, opredeljene s fiskalnim pravilom, bi moral biti finančni minister obvezan, da poda parlamentu ustrezno obrazložitev odstopanj. Opredeliti bi tudi morali, kakšne so sankcije v primeru hujših odstopanj od pravila. Smiselno bi bilo uvesti določilo, po katerem bi ministra za finance in razvoj morala avtomatsko ponuditi odstop, parlament pa bi glasoval o zaupnici vladi, saj je uspešnost izvajanja fiskalnega pravila dejansko funkcionalno odvisna od dela celotne vlade.
Z izvedbo teh zakonskih posegov bi se lahko izognili nevarnosti, da se sicer pohvalna poteza vlade razvodeni ob prvem večjem političnem prepiru o delitvi proračunskega kolača. Boljšega trenutka kot sedaj mogoče ne bo. Beseda "varčevanje" je vsakdanja, mednarodnih zgledov veliko, razlogov za razburjanje sindikatov mnogo. Razen verjetno nekaj izjem v vladi pa jih večina sploh ne razume razsežnosti uvedbe fiskalnega pravila. To so skoraj idealne razmere, da parlament tak zakon tudi potrdi.
