Hm, verjetno ravno zato, ker so vse to že bili in se je treba dvignit na račun drugega. Resničnostni šovi brez moraliziranja bi bili podobno neuspešni kot spletne strani brez klikov uslužbencev iz državne uprave. Enako politika. Pa saj gre ves čas samo zato! Za mešanje prekrškov in kaznivih dejanj z grešnostjo. Ker je kazniva dejanja težje dokazati ali pač manj atraktivno.

Ko je Handanović fasal gol proti ZDA, se je na spletu recimo pojavila teza, da je pri Handi v tistem usodnem momentu, ko ni nastavil glave 120 ali več kilometrov na uro hitremu projektilu, zatajila državljanska zavest (ali nekaj takega). Vendar pa Handa predvsem ni naredil koraka ali dveh proti Donovanu, da bi mu zmanjšal kot, kar pa z državljansko zavestjo res nima absolutno nič. No, kot bi dejal kak ostareli vojaški ortodoks: ne gre brez pešadije, zato naj se izpred TV-sprejemnika in drugih monitorjev preselim v resnično resničnost.

Zgodilo se je pred nekaj tedni, na zdaj že razvpitem in nepozabnem cigumigu večeru na Metelkovi, redko dobri zabavi, ki je v marsikom prebudila pozabljene, če že ne še nikdar izvedenih gibov. Naj dodatno omenim, da je Metelka nasploh polna hotenja po moralni trdnosti. Tako me je pred časom, ko sem slaboviden, kot sem, na točilnem pultu preverjal rjavkaste fičnike, neki bežni znanec prav navdušeno pohvalil, kako super je to, da plačujem z majhnim denarjem. Politično korektno in stajliš obenem. V zgodnjih jutranjih urah cigumigu večera sem si privoščil malce počitka na stranski klopci dvorane. In doživel slastno izkušnjo.

Gledal sem naokoli in se počutil povsem ugodno, ko me je moški član štiriglave ekipe, ki je bivala in se družila poleg mene, vprašal, ali morda poznam obnemoglo dekle, ki je ležalo na lesenem podiju pod nami. Opazil sem jo že prej. Punca je evidentno spala z enakomernimi ne preglobokimi, a opaznimi znamenji vdihljajev in izdihljajev, brez kakšne penice na ustih ali drugih znamenj drame, normalne barve kože. Zgolj obnemogla in dovolj sproščena, da je pač zalegla v javnosti, hkrati pa dovolj prisebna, da si je pod glavico podložila jopico, je bila. Za marsikaterega tradicionalnega dostojneža, ki bruha in zaspi šele doma, vsekakor neprimerno vedenje, vendar pa kaj potem? Mladi so danes pač takšni. Bolj se prepuščajo. Tipu sem odgovoril, da je ne poznam, nato mi je on predlagal, da mu jo pomagam dvigniti na klopco. Ker se mi je tudi to zdelo nesmiselno, saj sem imel občutek, da se speča počuti povsem dobro, sem zavrnil predlog, kar je dotični ob vnovičnem pogledu na dekle sprejel kot razumno.

Sem se pa zato pri njegovi kolegici, ki je vse skupaj spremljala, bržkone za vse večne čase zapisal v spomin kot zadnji brezsrčnež. "Ja, pa zakaj ne?" me je vprašala z ogorčenim pogledom, kot da sem lastnik preljubkega malega psa, ki pa ji ga ne dovolim pobožati. "Ker ji je boljše brez naše pomoči," sem ji odgovoril, ona pa se je obrnila z izrazom, ki je izdajal skrajno zgroženost nad tem, kam gre sodoben svet. Preprečil sem ji "pomagati", kar si štejem kot miniaturen, pa vendar pomemben "stoooop". Tudi zato, ker je prijatelj v BTC objel hčerko, ki je bila žalostna, ker ni našla primerne obleke za valeto, mimo pa je prišel tip in mu siknil: "Prekleti pedofil."